TEST: Je moj otrok visoko senzitiven?
Tudi tvojega otroka motita gneča in hrup, ne mara trših in tesnih oblačil, se močno vživi v čustva drugih ter je na splošno senzorno občutljivejši kot večina otrok? Preveri, ali morda spada med visoko senzitivne oz. reaktivne ljudi, ki jih je po različnih ocenah od 20 pa tudi do 40 odstotkov celotnega prebivalstva.
Za začetek preveri, koliko naslednjih trditev drži za tvojega »zelo občutljivega« otroka, nato pa si preberi več o visoki senzitivnosti, da ga boš lažje podprla, če boš ugotovila, da tudi on spada med visoko občutljive ljudi.
Ne mara hrupa in prostorov, kjer je glasno. Nenadnih glasnih zvokov se tudi močno ustraši.
Nadpovprečno je občutljiv na močno svetlobo (tako naravno kot umetno), ki ga začne zelo hitro motiti. Lahko ima tudi skotopični sindrom.
Zelo je izbirčen pri izbiri oblačil oz. tkanin, ki se dotikajo njegovega telesa. Radi ga motijo različni materiali, šivi, našitki in podobno.
Na splošno je taktilno nadpovprečno občutljiv, še posebej na dotike drugih ljudi, če sam v to ne privoli.
Po večjih aktivnostih in dogodkih je po navadi izžet oz. vidno utrujen.
Bolje se počuti v manjših kot večjih skupinah ljudi.
Zelo je občutljiv na nasilje in velikokrat joka zaradi agresivnejših pravljic, risank, filmov ali dogodkov, ki jim je bil priča. Zlahka se namreč vživi v žrtve in z njimi globoko sočustvuje.
Zelo doživeto in intenzivno doživlja tako senzorne užitke kot umetnost in globoke življenjske dogodke.
Ljudje z več senzorji
Za kaj pravzaprav gre pri visoki senzitivnosti? Ljudje, ki smo občutljivejši na dražljaje iz okolja, nismo takšni zato, ker imamo »premalo trdo kožo« ali zato, ker so nas starši preveč razvajali in upoštevali vse naše »muhe«, kot je prepričanih veliko povprečno občutljivih ljudi. Znanost je namreč dokazala, da se nekateri ljudje enostavno rodijo z več »senzorji«, s katerimi intenzivneje doživljajo dražljaje oz. stimulacije iz okolice.
Med zelo znanimi testi je test z limoninim sokom. Ko so skupini visoko in povprečno reaktivnih ljudi na jezik kanili nekaj kapljic limoninega soka, so visoko senzitivni ljudje izločili občutno in izmerljivo več sline, saj so bili bolj vzdraženi. Ko torej tvojega otroka motijo šivi na oblačilih, postane nemiren ali se zapre vase v večji skupini ljudi in nikakor noče pustiti, da bi mu postrigla nohte, tega ne počne zato, ker »komplicira«, temveč zato, ker je njegov živčni sistem hiperstimuliran.
Optimalna stimulacija
Otroci in odrasli najbolje delujemo, ko smo optimalno stimulirani – ko iz okolice sprejemamo takšno količino dražljajev, ki jo še zmoremo sprejeti ter predelati. Ko nismo ne hiperstimulirani, ne hipostimulirani. To, kar je za povprečno senzitivne ljudi ravno prava mera dražljajev, visoko senzitivne ljudi spravi v stanje hiperstimuliranosti. In obratno: količina in intenziteta stimulacij iz okolja, ki je za visoko senzitivne ljudi ravno prava, je za povprečno senzitivne ljudi pogosto hipostimulacija – stanje, v katerem se dolgočasijo ter jim manjka aktivnosti in spodbud iz okolja oz. pogrešajo »več življenja«.
Zato je za starše visoko občutljivih otrok zelo pomembno, da ugotovijo, kaj oz. kakšne okoliščine so za otroka enostavno preveč in se jih poskušajo izogniti, kolikor se pač da. Pri tem ne pozabi, da je lahko visoko reaktiven otrok hiperstimuliran tudi od prevelike količine pozitivnih dražljajev. Na primer na rojstnih dnevih, obiskih, zabavah in dogodkih, ki jih je nestrpno pričakoval.
In četudi si otroka vnaprej pripravila na to, kaj vse lahko pričakuje, da ima dovolj časa za psihično pripravo, je kljub temu lahko količina stimulacij tako visoka, da jih otrok enostavno ne zmore sproti obdelati. V takšnih trenutkih si otroka predstavljaj kot skurjen računalnik – ni čudno, da evforično skače naokrog ali zakrknjeno sedi v kotu.
Prilagajaj se otrokovemu počutju
Kako lahko torej pomagaš svojemu visoko senzitivnemu otroku, da se bo lažje soočal s svetom, ki je vse bolj zasičen z različnimi stimulacijami in dražljaji? Rešitev zagotovo ni v tem, da otroka izoliraš in tako obvaruješ pred glasnim svetom – otroškimi zabavami, šolskimi prireditvami, trgovskimi centri, izleti, sejmi ter podobnim. Seveda je smiselno, da s tovrstnimi dejavnostmi ne pretiravaš in raje izbereš manj kot preveč, hkrati pa se vsakodnevno prilagajaš otrokovemu počutju.
Če si na primer že zjutraj zaznala (ko si nikakor ni hotel obleči teh debelih hlač ali ga je v novi kapi strašno srbela koža), da je bolj razdražen, kot po navadi, ga po šoli ali vrtcu ne boš odpeljala v trgovski center ali na obisk k prijateljici, kjer je po navadi bolj hrupno. V takšnih dnevih raje izbiraj bolj mirne dejavnosti, še najbolje kje v naravi s čim manj ljudi, da se otrokov preveč vzdražen živčni sistem lahko spet uravnovesi.
S takšnim prilagajanjem otrokovi naravi boš olajšala življenje ne le otroku, temveč tudi sebi, saj starši visoko reaktivnih otrok zelo dobro vemo, kako zelo naporne znajo biti »bitke« z otroci, ki enostavno ne zmorejo sodelovati s starševskimi pričakovanji in zahtevami.
Ključ je v razumevanju
Seveda pa se trenutkom, ko bo tvoj visoko občutljiv otrok hiperstimuliran, ne moreš povsem izogniti, saj ni možno odstraniti vseh zanj preveč motečih dražljajev. Poleg tega se mora tudi visoko reaktiven otrok prej ko slej naučiti, kako se soočiti z neugodjem, ko je v stanju hiperstimulacije. V takšnih trenutkih je največ in najbolje, kar lahko storiš za svojega otroka, da mu pokažeš razumevanje.
Na primer: »Vidim, da te pasovi od avtosedeža zelo motijo in bi najraje kar pobegnil iz avtomobila.« To seveda ne pomeni, da boš otroka odslej v avtu vozila nepripetega, saj je varnost vendarle na prvem mestu. Toda otroku, ki čuti, da ga starš razume in sprejema takšnega, kakršen je, je veliko lažje sprejeti neugodje ter kompromis, kot otroku, ki ga starš prepričuje, da komplicira in da ga pa ti pasovi že ne morejo motiti.
Otroku lahko morda tudi predlagaš, da za nekaj minut izstopita iz avtomobila, da se oba nadihata svežega zraka (če imaš seveda dovolj časa) in se otrok na nek način sam odloči, kdaj je pripravljen sprejeti neugodje, ki mu ga povzroča vožnja v avtosedežu. Morda ga boš na koncu vendarle morala pripeti na silo, toda če to dejanje storiš odločno ter hkrati nežno in razumevajoče (»Vem, da tega ne maraš in ti je zelo neprijetno, toda nimam več časa čakati in te moram pripeti.«), bo otroku vendarle lažje, kot če pri tem izgubljaš živce in se jeziš na otroka.
Zelo bogat notranji svet
Imeti visoko senzitivnega otroka pa ni samo težka naloga za starše, temveč tudi edinstveno darilo. Visoko reaktivni otroci so namreč visoko senzitivni tudi, ko gre za pozitivne dražljaje – senzorne užitke, umetnost, filozofijo, duhovnost in sposobnost empatije. Če sama nisi visoko senzitivna, boš morda presenečena nad svojim malim gurmanom, ki v izbrani hrani morda uživa celo bolj kot ti. In je popolnoma prevzet od glasbe, slike ali predstave, na katero si ga peljala.
Visoko senzitivni ljudje so občutljivejši tudi za občutke drugih ljudi – kot si nekako ne bi mogli pomagati, da ne bi čutili tega, kar čutijo drugi. Če imaš torej visoko senzitivnega otroka, imaš doma tudi velikega empata, naravnega filozofa in humanista, ki je veliko manj izrazit materialist in hedonist kot povprečni ljudje, tako kot otrok kot odrasel pa zagotovo ne mara praznega kramljanja.
Visoko reaktivni ljudje so tudi zelo intuitivni in ustvarjalni ter imajo zelo žive sanje, zato je življenje s takšnim otrokom daleč od dolgočasja. Zato otroku naslednjič, ko ti bo navdušeno in zelo živo pripovedoval, kaj je sanjal, zares prisluhni in vstopi v njegov bogat notranji svet, ki ga deli s tabo.
Helena Primic