BLOG: Vsi otroci so odlični!
Ko sem poslušala aktualen govor ministra za šolstvo o celoviti šolski reformi na Facebook strani Vlade Republike Slovenija, sem se zgrozila in postala globoko žalostna že ob njegovih prvih dveh stavkih: »Prisilne enakosti je konec. Ne more biti velika večina razreda odličnih.«
Evo, s temi besedami je minister, ministrstvo in vlada oz. država povedala čisto vse. Za tiste, ki znamo brati in zares razumeti. Česar se nismo naučili v šoli, temveč nas je naučilo življenje.
Trojkar v šoli in navaden delavec v neki firmi
Tisti, ki se poklicno in s celo dušo ukvarjamo s starši, otroci, nevrorazličnimi, starimi in umirajočimi, ljudmi v psihični stiski … najranljivejšimi, smo si enotni, da povprečen sodoben odrasel človek ne ve, kdo zares je (ko mu odvzameš vse oznake in vloge) in kaj je njegovo življenjsko poslanstvo, predvsem pa ima močno ranjeno samospoštovanje ter kup čustvenih težav, ki izvirajo iz občutka, da ni nič posebnega in vrednega, saj že kot otrok ni bil odličnjak ali/in prejemnik posebnih priznanj, sedaj kot odrasel pa nima vrste diplom in milijonov na računu.
Ja, tako zelo preprosta je ta logika vrednotenja človeka, ki jo šolski sistem zelo močno utrjuje. In kot je lepo povedal minister, se je s tem, da so samo nekateri redki srečneži v življenju odlični, pač treba sprijazniti. Izdelati šolo, si najti službo in vse do penzije biti priden državljan, ki s svojim delom (pa ni važno, če v njem ne uživaš, to si si sam kriv, ker se nisi bolj pridno učil v šoli) prispeva k družbi. Če s svojim življenjem nisi zadovoljen, se zahvali samemu sebi oz. svojim staršem, ki te niso bolj motivirali za šolo. Po drugi strani pa morda res niso krivi ne tvoji starši ne ti, pač rodil si se povprečno inteligenten in je to pač tvoja usoda – trojkar v šoli in navaden delavec v neki firmi.
Točno to je sporočilo, na katerem sloni celotna sodobna tekmovalna družba z Darwinovo filozofijo »močnejši oz. sistemu najbolje prilagojeni zmaga«. Če si šibkejši, moraš to pač zrelo sprejeti in dopustiti tistim, ki se zmorejo bolje prilagoditi sistemu, da namesto tebe vodijo tvoje življenje, saj so vendarle več kot očitno pametnejši in sposobnejši. Mi, odličnjaki oz. t. i. strokovnjaki vemo, kaj je najbolje za tebe povprečneža, zato nas samo slepo poslušaj in nam pridno sledi.
Kakšen odličen program za ustvarjanje svobodnih sužnjev – sužnjev, ki ti s svojo svobodno voljo slepo sledijo vse do smrti.
Lažniva resnica sodobne družbe
Starši oz. odrasli, ki smo vendarle spregledali in nočemo biti sužnji kvaziodličnjakov, seveda nočemo sodelovati v tem šolskem in družbenem programiranju otrok. V resnici si tega ne želi noben starš, ki vsaj v prvih letih otrokovega življenja otroku sporoča, da je edinstveno in čudovito bitje. Potem pa pač pride šola in se nima več smisla slepiti. Če so učitelji ugotovili, da je otrok trojkar, ga pač moramo sprejeti v njegovi povprečnosti, saj ga imamo vendarle radi. Saj tudi sami nismo doktorji znanosti, se tolažijo starši trojkarjev in tako nezavedno utrdijo globoko rano, ki so jo tudi sami prejeli kot otroci: »Nisi prav nič posebnega in svet te ne bi kaj dosti pogrešal, če te ne bi bilo.«
To je zelo žalostna in povsem lažniva resnica sodobne družbe, v kateri živimo, ki se je večina ljudi ne zaveda oz. se o njej noče pogovarjati. Ker boli. Ker odpira najbolj globoko in kolektivno rano človeštva – občutek globoke nevrednosti in pomanjkanja zdrave ljubezni do samega sebe. In potem desetletja obiskujemo različne terapije in delavnice, da se vsaj malo približamo občutku in pravi resnici: »Točno takšen kot sem, sem čudovito in nezamenljivo bitje, ki je na svet prineslo edinstven dar. Le odkriti, razviti in živeti ga moram.«
Ali misliš, da bo otrok, ki vsak dan posluša prikrita in tudi takole javno odkrita sporočila od učiteljev, staršev, ministrov za izobraževanje in celotne družbe, da je povprečnež, lahko zacelil to kolektivno rano človeštva ter našel in razvijal svoj edinstven dar?!
Helena Primic