Razlika med samozavestjo in samospoštovanjem

Veliko ljudi ne razlikuje med samozavestjo in samospoštovanjem, četudi je razlika med njima bistvena in zelo pomembna. Čeprav smo recimo na nekem področju zelo uspešni in samozavestni (na primer v službi, pri kuhanju ali športu), to še ne pomeni, da imamo razvito tudi zdravo samospoštovanje.

Kakšna je torej razlika med njima in zakaj je zdravo samospoštovanje tako zelo pomembno?

Jaz sem ok

Zdravo samospoštovanje je osnova za duševno zdravje, harmonične odnose, psihosocialni imunski sistem in učenje ter je odličen preprečevalec travme ob zahtevnih življenjskih dogodkih, kot so ločitev, selitev, izguba službe, bolezen, mobing ali pritisk množice.

Človek, ki ima razvito zdravo samospoštovanje, sebe vidi objektivno (nase lahko pogleda iz daljave) in niansirano (ne vidi samo dobro in slabo) ter se lahko sprejme takšnega, kakršen je. To pomeni, da si lahko reče »Jaz sem ok.« tudi takrat, ko mu kaj ne gre, ko si ni všeč ali ga kakšen drug človek ne mara.

Človek z zdravim samospoštovanjem lažje prenaša stresne in težke življenjske situacije predvsem zato, ker dogodkom, besedam in ljudem zunaj sebe ne dopušča, da ga definirajo, temveč jih najprej predela, nato pa si do njih zgradi svoj oseben odnos.

Od pretirane samokritike do samopoveličevanja

Nezdravo samospoštovanje se lahko v grobem kaže na dva načina. Če ima oseba prenizko samospoštovanje, bo pogosto nagnjena k samokritiki in občutkom krivde. Recimo Mojco, ki je ugotovila, da v odnosih težko postavlja meje in vse prevečkrat dopušča, da jo ljudje prizadenejo, bodo zaradi nizkega samospoštovanja začeli razžirati občutki krivde, kako je lahko tako slepa, da ne vidi, kdaj drugi prestopijo njeno mejo, kako je lahko tako šibka, da se ne zna zaščititi, in kako je lahko tako neumna, da tega ne spremeni, če pa ji povzroča toliko bolečine.

Na drugi strani pa imamo Vesno, ki prav tako v odnosih težko postavlja meje in vse prevečkrat dopušča, da jo ljudje prizadenejo, toda pri njej se nezdravo samospoštovanje kaže z nagnjenostjo k poveličevanju same sebe. Vesna se bo zato slepila s prepričanjem, da je z njo vse v redu, da je super točno takšna, kakršna je, in da bo itak vse ok.

Če bi Mojca in Vesna imeli razvito zdravo samospoštovanje, bi obe prišli do istega zaključka: »Rada bi se naučila bolje (za)ščititi samo sebe v odnosih, saj sem vse prevečkrat prizadeta in mi to ni všeč.« Obe bi globoko v sebi še vedno imeli trden občutek, da sta ok, čeprav imata težave v odnosih. Namesto, da bi zaradi težav obupali nad sabo ali se slepili, da jih sploh nimata, bosta raje odgovorno stopili v akcijo in jih poskušali rešiti.

Otroci verjamejo in sledijo staršem

Zakaj pa pride do tega, da se globoko v sebi ne počutimo ok točno takšni, kot smo – pa ni važno ali balonček samospoštovanja premalo ali preveč napihnemo? Otroci avtomatsko zaupajo staršem, zato je tako zelo pomembno, kaj otroku govoriš oz. mu sporočaš (z besedami ali brez besed). Če namreč otroka vzgajaš z besedami »Pa kaj si tako neroden!« ali »Ali moraš res vedno vse popackati?«, ti bo otrok verjel, da je nerodnež in pacek ter bo takšen tudi postal – vse bolj neroden in popackan.

Še bolj nevarne so besede, kot so: »Pa kaj je s tabo narobe?!«, »Porednež!« ali »Neumnež, kaj pa delaš?!«, saj otroku še bolj direktno sporočajo, da kot oseba ni ok. Da ga mama in oče takšnega, kakršen je, nimata rada. Zato se seveda tudi otrok nima rad, saj otroci v izbiri med samimi sabo in starši vedno izberejo starše.

Takšen otrok se seveda nima rad tudi, ko odraste, saj v sebi še vedno nosi sporočila svojih staršev, da takšen, kakršen je, ni ok. Ker tako kot so se starši pogovarjali z nami, ko smo bili otroci, tako se kot odrasli pogovarjamo sami s sabo.

Otroku pokaži svoje meje

Kako torej otroku sporočiš, da ti neko njegovo vedenje ni všeč in ga ne odobravaš, ne da bi poškodovala njegovo samospoštovanje? Namesto, da izrekaš sodbe (kaj je prav in narobe), otrokovo dejanje, ki ti ni všeč, opiši in pospremi z osebno govorico. Na primer: »Vidim, da rad skačeš po postelji in da ti je to zelo zabavno, toda jaz tega ne maram in nočem, da to počneš, ker se postelja uničuje.«

Na ta način ne postavljaš otrokovih meja (ki jih v resnici pozna samo on), temveč otroku (po)kažeš, kje so tvoje osebne meje. Otrok namreč še ne zna učinkovito braniti svojih meja, zato je še toliko bolj pomembno, da starši uporabljamo osebno govorico – to mi je všeč in tega ne maram, to hočem in tega nočem, to si želim in s tem se ne strinjam.

S tem, ko postavljaš lastne meje, otroka z zgledom učiš postavljanja meja. Zato, da bo nekoč agresivnemu šefu, prodajalcu droge ali nasilnemu partnerju znal reči NE. Ker za to v resnici pri postavljanju meja gre – da druge okrog sebe opozorimo, kdaj gredo predaleč oz. so nas prizadeli.

Lahko ga začneš graditi kadarkoli

Kaj pa, če si ugotovila, da je tvoje samospoštovanje ranjeno? Dobra novica je, da se vsi rodimo s semenom samospoštovanja, zato ga lahko začneš graditi kadarkoli v življenju. Morda boš ugotovila, da v resnici ne veš, kdo čisto zares si – kaj si želiš in kaj te navdaja s strastjo, kaj hočeš in česa ne maraš, v kaj verjameš in po čem hrepeniš, česa te je strah in kaj te boli.

Začneš lahko z najosnovnejšimi telesnimi potrebami – da ješ takrat in toliko, kot čutiš v želodcu, da greš počivat, ko začutiš, da si utrujena, in da greš lulat, ko te tišči lulat, pa četudi sredi predavanja ali sestanka. Da torej najprej prisluhneš potrebam lastnega telesa, ki jih veliko odraslih ljudi več ne posluša, saj so jih starši kot otroke prepričali, da lastnim občutkom pač ni zaupati: »Zagotovo še nisi sit, če si pa pojedel tako malo.«, »Ubogaj me in obleci jopico, saj te gotovo zebe.« ali »Ne jokaj, saj ni bilo nič hudega.«.

Zato brez slabe vesti na krožniku pusti tista dva grižljaja, pojdi počivat namesto pospravljat in v službi pojdi na stranišče tudi sredi sestanka.  

Helena Primic