Ločitveni posttravmatski sindrom
Po ločitvi se je treba soočiti s kar nekaj izgubami: izguba partnerstva, izguba družine, izguba notranje podobe Skupaj bova za vedno Če je bila ločitev ‘grda’, če si odšla iz nezdravega ali celo nasilnega partnerskega odnosa, obstaja velika verjetnost, da tudi ti trpiš za ločitvenim posttravmatskim sindromom (PTS).
Kakšni so znaki PTS-ja in kako se lotiti celjenja, sem vprašala facilitatorko kraniosakralne reintegracije ter strokovnjakinjo s področja travme in transformativne mediacije Alenko Palian, ki je razložila, da je PTS kot odmev travme, ki se zgodi v človekovem sistemu.
Simptomatika je različna in široka
Kateri so torej tisti znaki oziroma simptomi, po katerih lahko prepoznaš, da si iz partnerskega odnosa odnesla tudi travmo in PTS? »Za začetek je treba izpostaviti, da je PTS posledica, medtem ko je vzrok kompleksna življenjska izkušnja, ki jo oseba doživi kot travmatično. Travme torej ne opredeljuje nek določen dogodek, temveč to, kako oseba ta dogodek doživi. Do travme lahko pride ob samo enem intenzivnem in preobremenjujočem dogodku ali kot rezultat niza ponavljajočih se stresnih izkušenj. Partnerski odnos in ločitveni proces sta tako vedno individualna izkušnja, zato je za nekatere ločitev travma, za druge pa ne,« je pojasnila Alenka in dodala:
»Ob doživljanju travme so vsi procesi v človeku usmerjeni v zagotovitev varnosti in preživetje. Zato se simptomatika PTS lahko pokaže tudi nekaj mesecev ali celo nekaj let po doživeti travmatični izkušnji.«
»PTS se lahko izrazi kot povečani strahovi in dvomi, notranja napetost oz. stiska ali kot panični napadi. Lahko se pojavijo bolečine, tiki ali občasno tresenje telesa, pa tudi vsiljene slike in občutki iz preteklosti. To je lahko posebej izrazito, če je bilo v odnosu prisotno tudi psihično ali/in fizično nasilje. Simptomatika je lahko zelo različna in široka, občutki so običajno zelo intenzivni. Toda to ni ‘napaka v sistemu’, temveč klic na pomoč. Zato je ključno, da te simptome in njihov vzrok čim prej naslovimo. Dlje ko odlašamo s celjenjem, bolj se namreč stopnjuje notranja stiska, vse bolj telo, psiha in cel živčni sistem kličejo na pomoč,« je najpogostejše znake PTS-ja opisala Alenka.
Zelo učinkovite so somatske tehnike
In kako se lotiti zdravljenja oziroma celjenja PTS-ja in travme, ki je sprožila PTS? Katero metodo izbrati glede na poplavo številnih terapij, delavnic in metod, ki obljubljajo »čudežno rešitev«?
»Za to vprašanje ni enostavnega odgovora, saj smo ljudje zelo različni tudi, ko gre za travmo. Moja izkušnja kaže, da pri naslavljanju travm lahko veliko dosežemo s somatskimi tehnikami. To pomeni, da travmo naslavljamo skozi čutenje telesa, čustev in občutkov v telesu. Mentalno imamo namreč lahko vedenje o doživeti travmi in zanaliziramo vse njene detajle, toda ‘vozel’ bolečine teh občutkov in čustev, ki so se inkapsulirali v telo, še vedno ostaja prisoten kot tkivni zapis. In prav ta tkivni zapis lahko ob podobnih situacijah sproži preplavitev občutkov in čustev,« je Alenka pojasnila, zakaj so somatski pristopi ključni pri celjenju travm.
Hkrati pa je poudarila, da je pri naslavljanju travm, ki izvirajo iz zgodnjega otroštva, terapevtska podpora nujna. »Prisotnost terapevta na eni strani zrcali ‘šum’, ki je nastal med otrokom in staršem, na drugi strani pa je kapaciteta terapevta tista, ki podpre to osebo, ko gre skozi proces razreševanja in celjenja travme. V določenih situacijah terapevtova prisotnost osebi z doživeto travmo prvič omogoči izkušnjo slišanosti, videnosti, brezpogojne sprejetosti in podpore ter ji s tem pomaga najti mesto v tem svetu.«
Proces celjenja travme je običajno dolga pot
Alenka je tudi poudarila, da ob celjenju travme nikakor ne smemo hiteti in poskušati prehitevati procesov razreševanja, saj se mora med tem (z)graditi tudi kapaciteta živčnega sistema, da lahko vse, kar prihaja na površje, ‘nesemo’ oziroma vzdržimo. Če te kapacitete ni, lahko pride do pregorelosti.
»Gradnja kapacitete živčnega sistema pomeni vzpostavitev novih možganskih sinaps, pomeni pa tudi razvoj sprejemljivosti, spuščanja in dopuščanja, odpiranja drugačnih zornih kotov in videnja rešitev tam, kjer prej sploh ne bi pogledali. Pri celjenju travme torej ne gre za to, da gremo premočrtno po vnaprej določeni poti, da potrkamo na vrata svoje travme, jih s pomočjo ene terapije ali delavnice odpremo, vsebino pogledamo, sprocesiramo in travma je rešena. Ne. Namen celjenja travme je pot, znotraj katere teče globok proces notranje transformacije, s katerim se na vseh nivojih gradi drugačna/nova notranja struktura osebnosti. Ti procesi so kompleksni, pot pa je običajno dolga, zato je ključno, da pri razreševanju čustvenih vsebin, posebej pa ob naslavljanju travm, hkrati skrbimo tudi za fizično telo,« je opozorila Alenka.
Kaj storiti ob preplavitvi?
Kaj pa storiti vmes, na poti celjenja travme, ko nas občutki, doživeti v travmatični izkušnji, v podobnih vsakdanjih dogodkih še vedno preplavijo? Kako si pomagati v takih nepredvidljivih in paralizirajočih situacijah, ko nas zagrabi paničen strah, ko se počutimo, kot da bomo umrli, četudi realna situacija ni niti približno tako življenjsko nevarna?
»V takšnih vsakodnevnih situacijah je stopnja nevarnosti običajno na drugi ravni, kot jo občuti oseba s travmatično izkušnjo. Toda, živčni sistem te osebe se odzove, kot da gre za visoko stopnjo življenjske ogroženosti. Zato je pomembno, da redno ozaveščamo, kakšno je stanje našega živčnega sistema in prepoznavamo, kateri so ‘trigerji’, ki reaktivirajo občutke, njihovo preplavitev in doživljanje tako visoke življenjske ogroženosti. Ko namreč taki osebi rečemo, da v dani situaciji ni tako hudo in da naj ne pretirava, ji nismo pomagali. Te naše besede lahko celo doživi, kot da smo v njeno srce zabodli nož, saj smo spregledali velikost in globino njene stiske. Zanjo so ti občutki, ki jih v svojem telesu doživlja zelo intenzivno, dejanski in resnični,« je opozorila Alenka in ob tem navedla nekaj možnosti, ki jih lahko uporabimo ob preplavitvah:
»Če nas preplavitev občutkov in čustev ujame v avtu, moramo najprej zapeljati na stran oziroma na varno ter tako poskrbeti za varnost sebe in drugih. Potem si lahko pomagamo z blagim poglabljanjem dihanja, saj ob paniki po navadi skoraj nehamo dihati, lahko celo »zamrznemo«. Lahko si pomagamo tudi z glasom, nekateri zakričijo ali jočejo in stokajo, da iz sebe izpustijo nabrano napetost ter tako sprocesirajo stisko. Če bi bili doma, bi lahko udarjali v vrečo, kavč ali blazino. Nekateri imajo potrebo po takojšnjem gibanju, recimo hoji ali teku. Sama pri svojem delu uporabljam tudi Avstralske cvetne esence in za take primere je idealna kombinacija Emergency, ki podpira regulacijo ter stabilizacijo živčnega sistema. Seveda pa je smiselno poskrbeti tudi za preventivo, da se na predvidene stresne situacije pripravimo ali jih razdelimo na manjše, bolj obvladljive, dele - če se to da. Najbolj pomembno pa je, da te občutke, ki pridejo s preplavitvami, sistematično naslovimo. Torej, da začnemo iskati korenino oziroma vzroke, ki poganjajo to čutenje in doživljanje.«
Ključna je nežnost
Za konec je Alenka poudarila, da je ključna sestavina celjenja travme nežnost, saj se lahko kaj hitro zgodi, da je za zelo aktiviran živčni sistem še tako blaga metoda preveč. Še posebej je to pomembno, ko smo utrujeni, izčrpani ali celo v procesu izgorevanja, ker smo že tolikokrat šli preko sebe. Takrat se lahko zgodi, da mislimo oziroma imamo občutek, da smo živčni sistem že spravili v ravnovesje, v resnici pa smo samo nekoliko zmanjšali že zdavnaj pretirano prekoračitev.
»Če bi kapaciteto našega živčnega sistema ovrednotili z lestvico od 1 do 100, bi morale dnevne aktivnosti predstavljati največ 70 enot obremenitve, da imamo še 30 enot rezerve, ko se je potrebno odzvati na nepredvidene ali krizne situacije. Vendar v intenzivnem življenjskem ritmu pogosto zlezemo tudi do 200. Potem, ko nas telo opozori ter se nekoliko umirimo in počivamo, se stopnja obremenitve spusti na 150, toda to je še vedno dvakrat več kot optimalnih 70. Tako imamo kljub temu, da je stopnja obremenitve še vedno previsoka, občutek olajšanja, boljše se počutimo in ocenimo, da smo zmagali ter gremo spet na polno v akcijo. In tako to zgornjo mejo obremenitve postopoma prestavljamo vse višje in višje, dokler naš živčni sistem in telo ne zmoreta več. Takrat se oseba povsem sesuje, na zunaj pa je videti, da se je to zgodilo ob zelo majhnem stresu, ki pa je bil v resnici le zadnja kaplja čez rob zmožnosti telesa, čustvene kapacitete osebe in njenega živčnega sistema. To stanje imenujemo izgorelost,« nas vse ženske, še posebej pa samohranilke, med katerimi je izgorelost pogosta, opozarja Alenka.
Helena Primic