BLOG: Slovo od podobe idealne mame
Ob minulem materinskem dnevu sem pregledovala različne objave in zapise na Facebooku – od fotografij daril in srčnih zahval do zapisov tistih z materinsko rano in tistih, ki so ostali brez mame ali izgubili otroka. Materinski dan vsekakor ne prikliče na dan samo prijetnih občutkov. Zato je pošteno in prav, da se lahko pogovarjamo o čisto vseh.
Pred leti sem v okviru Familylab Slovenija vodila tudi predavanja ter skupine za mame in odrasle hčerke. Skupinsko delo mi je vedno znova potrdilo, kako zelo globoko sega materinska rana. In kako zelo odzvanja v čisto vseh odnosih ženske, ki bolj ali manj zavestno še vedno hrepeni po idealni mami. Mami, ki jo bo vsaj zdaj, ko je odrasla, končno zares uzrla, slišala, razumela in ljubila točno takšno, kot je. To hrepenenje lahko vztraja tudi potem, ko je mama že mrtva. V obliki globoke luknje v srcu, ki je prav nič ne more zapolniti - ne srečno partnerstvo in družina, ne kariera in poslovni uspeh. Čutiti je, kot da prav nič ne more zaceliti te bolečine v odnosu z mamo.
Ne glede na to, kakšno mamo smo imeli (ali je morda sploh nismo imeli), ko odrastemo in odidemo od doma, s sabo odnesemo dve notranji mami: podobo resnične mame, kot smo jo izkusili kot otroci, ter podobo idealne mame, ki smo si ji (z)gradili ob vseh lepih in bolečih rečeh, ki smo jih doživeli z resnično mamo. Ta podoba idealne mame nam je nekako pomagala preživeti bolj ali manj ranjeno otroštvo, nam ponuditi vsaj nekaj tolažbe na vseh tistih področjih, ki jih naša resnična mama ni obvladala. Ko smo otroci, je notranja idealna mama torej koristna in potrebna, toda, ko odrastemo, k zrelosti spada tudi to, da se poslovimo od nje in tako zaključimo z otroško idealizacijo.
Kar je pa včasih – ko nas odnos z mamo tudi v odraslosti še vedno zelo boli - zelo težek proces. Podoba idealne mame nas lahko namreč ovira pri tem, da bi vzpostavili zdrav odnos z resnično mamo, ki stoji pred nami. Tudi to, da morda v sebi ne zaznaš podobe idealne mame, je odraz njene podobe – izraz manjkajoče idealne mame. Pri celjenju materinske rane je torej zelo pomembno, da najprej ozavestiš to globoko in pogosto skrito hrepenenje po popolni mami. Prav zaradi te podobe idealne mame te morda resnična mama vedno znova razočara, jo vedno znova zavračaš, ker ti ne da tega, po čemer tako zelo globoko hrepeniš.
Sama sem rabila kar 33 let, da sem najprej sploh ugotovila, da imam materinsko rano (pri meni je šlo za pretirano stopljenost in nespeljano separacijo) in sem jo lahko začela celiti. Prvi korak k celjenju pa je bilo prav slovo od podobe idealne mame. Ker treba je reči bobu bob tudi ob minulem materinskem dnevu: popolna mama ne obstaja in naša resnična mama nam nikoli ne bo mogla zapolniti tega hrepenenja po idealni mami. Če tudi tebe odnos z mamo še vedno boli in bi želela podporo pri celjenju materinske rane, mi piši na info@besedula.si.
Helena Primic