Krpanje odnosa je pomembnejše od popolnosti

Naj gre za starševski, partnerski ali prijateljski odnos, to, kako se lotimo celjenja poškodovanega odnosa po konfliktu oziroma sporu, je bolj pomembno od tega, ali je naš odnos z otrokom, partnerjem ali prijateljem popoln.

Seveda prav noben odnos ne more biti popoln, zato je že samo hlepenje po popolnosti v kateremkoli odnosu vnaprej obsojeno na poraz. Če se tega zavedamo, se veliko lažje posvetimo zelo pomembnemu procesu, ki nas čaka potem, ko se posledice medosebne nevihte poležejo.

Okrog 25 konfliktov na dan

Konflikti in spori se dogajajo v vseh družinah, torej tudi samohranilskih. V povprečju se v družinah z otroki skregamo kar 25-krat na dan. Kar pomeni 25 možnosti za družinski prepir, ki nas bo družinske člane še bolj oddaljil, ali 25 priložnosti za iskren pogovor in bolj globoko povezanost. Po kateri poti se bo odpravila tvoja družina, je seveda povsem tvoja starševska oziroma materinska odgovornost.

Zato nikar ne nasedaj filmom in čudovitim podobam družin, ki se kao nikoli ne skregajo. V takih družinah so avtentična čustva večinoma skrita in potlačena, starši in otroci pa čustveno nepovezani, saj se morajo vsi nenehno pretvarjati, da je vse v najlepšem redu.

V vseh odnosih namreč prihaja do razpok, še posebej pa v odnosu med odraslim in otrokom, ki se šele uči čustvene zrelosti. To so vsi tisti trenutki, ko se v odnosu med tabo in otrokom izgubi občutek povezanost, zaupanja, varnosti, vrednosti, sprejetosti in ljubljenosti.

Ko izrečemo in storimo reči, ki jih potem obžalujemo…

“Pa kaj je narobe s tabo?” ali “V tem trenutku te nimam rada in te nočem videti!” so le nekatere od izjav, ki jih lahko v jezi izrečejo tudi najbolj ljubeči in odgovorni starši. Ja, ne le otroci, tudi starši nenehno delamo tako imenovane starševske napake, ki jih potem iskreno obžalujemo. Izrekamo strašne besede, ki jih zares ne mislimo, na otroke kričimo, utrujeni avtomatsko odreagiramo, ne da bi prej premislili, ali je to res pošteno ter izraz naših najbolj globokih misli in občutkov.

Če želimo biti zares odgovorni starši, ki na svoja odrasla ramena sprejemamo tako odgovornost za lastne besede in dejanja kot kakovost odnosa z otrokom, je pošteno in prav, da to odkrito priznamo tudi svojim otrokom. Da se potem, ko se jeza pomiri, z otrokom iskreno pogovorimo, svojih besed in dejanj ne poskušamo naprtiti otroku (ker si bil tako siten, glasen, naporen…), temveč iskreno priznamo lastno napako in tudi tako poskrbimo za celjenje svete posode starševskega odnosa z otrokom.

Ker popoln starš ne obstaja!

Načrtna ponovna čustvena povezava

Na srečo niso konflikti tisti, ki določajo kakovost odnosa, temveč prav sposobnost (za)krpanja razpoke, ki je zazevala v odnosu. Velika znanstvena raziskava, ki so jo izvedli Dr. John Bowlby, Dr. Donald Winnicott, Dr. Mary Ainsworth in Dr. Daniel Siegel je pokazala, da varne navezanosti otroka na starša ne ustvarijo popolni starši, ki se nikoli ne zmotijo, temveč dovolj senzibilni starši, ki zmorejo začutiti otroka in po konfliktu, ki bolj ali manj poruši varno navezanost, načrtno poskrbijo za ponovno čustveno povezavo.

Otroci torej ne potrebujejo popolnih staršev, temveč dovolj dobre starše, ki v vsaj 30 odstotkih odreagirajo pravilno - čustveno zrelo in polno odgovorno. Vendar le v primeru, da po vseh tistih dogodkih oziroma po 70 odstotkih nezrelih odzivih (ko ga kot starši “zaserjemo”), zmoremo prevzeti osebno odgovornost ter načrtno poskrbimo za ponovno čustveno povezavo in uspešno zakrpamo razpoko v odnosu z otrokom.

Načrtna ponovna čustvena povezava (na)uči otrokov živčni sistem, da so pomembni odnosi lahko nepopolni, pa vendarle hkrati varni. Da v tem odnosu lahko kljub občasni bolečini zaupa. Da je pomembna osebna odgovornost in da je dovoljeno delati napake, ki so del življenja. Da je skrb za odnos pomembnejša od imeti prav in biti popoln.

Kako je slišati starševsko opravičilo?

Za krpanje odnosa z otrokom ne rabiš biti psihologinja ali popolna mama. Tvoj poskus ponovno se čustveno povezati z otrokom potem, ko je v vajinem odnosu nastala razpoka, je lahko slišati recimo takole:

• Oprosti, da sem prej kričala nate. Bila sem utrujena, toda to ni opravičilo za moje kričanje. Zato oprosti, da sem bila tako nepoštena do tebe.

• Vem, da sem ti zjutraj v jezi rekla, da te nimam rada. Bila sem tako jezna, da v sebi nisem čutila prav nobene ljubezni. Do nikogar. Toda to ne drži. Globoko v sebi te imam neskončno rada in mi je žal, da sem ti rekla te besede, ki so te zagotovo zabolele.

• Oprosti, da sem te v najinem zadnjem prepiru udarila nazaj. Vem, da ne obstaja opravičljiv razlog za takšno nasilje in da bi morali vsaj odrasli imeti dovolj samonadzora, da ne posegamo po nasilju. Oprosti mi in obljubim, da se bom še bolj trudila nadzirati svojo jezo.

V središču je odnos, ne težava, ki je pripeljala do prepira

Pri krpanju odnosu ne pozabi, da ponovna čustvena povezava ni še ena starševska lekcija o tem, kaj je prav in narobe. Svojo pozornosti zato ne namenjaj jabolku spora oziroma težavi, ki je pripelajala do spora, temveč se cela posveti odnosu. Ponovno povezavo namreč potrebuje vajin odnos, ne pa otrokovo ali tvoje (ne)pravilno vedenje.

Zato je bistveno, da pri poskusu ponovne čustvene povezave zares prevzameš osebno odgovornost za svoje besede in dejanja ter se hkrati poskušaš vživeti v občutke otroka. Da torej zavestno izstopiš iz igre kdo ima bolj prav oziroma kdo je kriv, da je prišlo do spora, temveč oddajaš jasno sporočilo: vsak je odgovoren za svoje besede in dejanja, toda jaz kot starš se zavedam svoje 100% odgovornosti za kakovost odnosa in ti hočem povedati, da mi je mar, kako se ti počutiš v najinem odnosu. Zato si želim zakrpati najin odnos in naju spet povezati, kot sva bila povezana pred konfliktom.

To seveda ne pomeni, da pri tem ne postavljamo osebnih meja ter zastopamo osebnih in družinskim vrednot, ki jim sledimo. Ta del je še vedno pomemben. Toda, če ima otrok občutek, da ga ponovno samo kregaš in “popravljaš”, do ponovne povezave ne bo prišlo. Predstavljaj si, da sta se s partnerjem v burni debati močno sprla in ti potem partner reče oprosti, toda že v naslednjem hipu poskuša svoje žaljivke zvaliti nate češ, da so ga tvoje besede pripravile do takšnega odziva. Kako bi se počutila ob takšnem partnerjem odzivu?

Včasih za ponovno povezavo potrebujemo čas

Morda si ti oseba, ki zvečer ne more iti v posteljo, če ne razreši spora z osebo, ki jo ima rada, toda tvoj otrok potrebuje več časa, da zaceli čustvene rane. V takšnem primeru nikar ne posiljuj in izsiljuj pogovora ter ponovne čustvene povezave.

Otroku samo daj vedeti, da ti je mar za njegove občutke, da spoštuješ njegovo željo ter pravico do svojega prostora in časa, ter da si želiš, da bi se potem, ko se bo dovolj pomiril, o konfliktu lahko mirno pogovorila. Da ga čakaš. Da so vrata do tvojega srca vedno odprta.

Včasih bo za ponovno čustveno povezavo potrebnih več globokih in empatičnih pogovorov, celo več dni ali mesecev. Vse to je naravno in ok. Ljudje smo različni in tudi na ta način otroka učimo potrpežljivosti, empatije, zaupanja in moči celjenja ranjenih odnosov. Gre namreč za vseživljenjski proces, ki ga bosta z otrokom vadila celo življenje. Tudi takrat, ko bo že odrasel in tudi on starš tvojih vnukov.    

Helena Primic