»Klic duše« vs nevrološki program
Ko te pokliče duša, je to seveda čutiti zelo intenzivno, saj takrat duša spregovori zares na glas in skozi vsa energijska telesa. Prav tako intenzivno in usodno pa je čutiti tudi, ko se vklopi nevrološki program, ki prepozna znano in domače. Kako torej to dvoje ločiti?
Ko namreč slediš duši, je tvoje življenje vse bolj polno in zadovoljujoče, ko pa je na delu tvoj živčni sistem, te ta vrsta prepoznave največkrat odpelje nazaj v stare, pogosto čustveno in dušno boleče zgodbe, ki jih še nisi razrešila oz. zacelila. Če si ne želiš vedno znova ponavljati iste življenjske tragedije ali celo grozljivke, je pomembno, da znaš obe notranji stanji prepoznati in ločiti.
Mogočna in potrpežljiva reka
Klic duše je pogosto zelo nelogičen in nerazumen. Prav zato ga tako pogosto preslišimo in zavestno preskočimo. Njegovo sporočilo in dragocenost tako velikokrat zagledamo šele iz časovne razdalje, ko se kot po nevihti razjasni nebo in nam je nenadoma vse jasno. Šele takrat uvidimo skriti smisel klica duše, ki nas prav vedno vabi na pot naše usode. Usode, ki je že zapisana, vendar jo lahko uresničimo na različne načine oz. po različnih poteh.
Če zmoremo dovolj zaupanja v svojo intuicijo in višje sile, ki nas nenehno varujejo in vodijo, je pot izpolnitve usode veliko bolj lahkotna, kot če se usodi upiramo. Zato je vsekakor priporočljivo, da prisluhnemo klicem duše, ko nas ta pokliče z vso močjo.
Čeprav je klic duše intenziven in nelogičen, boš poleg vztrajnega vznemirjenja vedno začutila tudi nek poseben nadzemeljski mir. Kot bi te zajela mogočna reka, ki kljub svoji neizmerni moči vode teče dovolj umirjeno in potrpežljivo, da lahko vidiš tako reko kot vse, kar jo obdaja. Kot bi te klicala in vodila usoda sama. Ne veš, zakaj in kako, toda veš, da moraš po tej poti. Pozitivno si vznemirjena in hkrati tudi malo prestrašena, saj v resnici ne veš, kaj te čaka oz. v kaj se podajaš. Prav zato ob klicih duše ne pričakuj podpore okolice, ki v večini primerov ne razume in pravzaprav ne more razumeti tvojih nelogičnih misli ter idej. To je med tabo in tvojo dušo.
Bolj, ko boš razmišljala o poti, na katero te kliče duša, bolj boš prepričana, da je to to. Če si boš le dovolila odložiti prestrašen ego in uspela zaupati skrivnosti življenja. Vse bolj boš prepričana, gotova in polna mehke topline, ki se bo razlivala čez tvoje telo. Z dušo bosta vse bolj Eno.
Divje brzice ali vlakec smrti
Ko se vklopi nevrološki program, bo prav tako intenzivno in čarobno, kot ko te pokliče duša. Toda, če je klic duše kot umirjena reka, je stanje prepoznave živčnega sistema čutiti kot divje brzice na reki – vse se dogaja zelo hitro, komajda dihaš in prideš do zraka, vid imaš zamegljen in enostavno ne moreš se razgledati po okolici, ker se moraš cela osredotočiti na burno dogajanje sredi brzic.
Notranje stanje prepoznave živčnega sistema bi lahko primerjali tudi z vožnjo z vlakcem smrti. Polna si vznemirjenja in adrenalina, toda povsem ujeta v vožnjo, na kateri si. Na vlakcu smrti se ne moreš ustaviti in dobro premisliti, kaj bi rada storila v naslednjem trenutku, temveč te vlakec pelje tja, kjer je proga. Enako delujejo tvoji telesni in psihični odzivi - sledijo utečenim električnim in kemičnim potem v možganih ter tvojemu celotnemu nevrološkemu in hormonskemu sistemu. Dejansko je to notranje stanje podobno občutkom in stanju zasvojenca, ko je zadet.
Za izklop iz tega stanja in prepoznavo, da ne gre za klic duše, temveč znan in domač nevrološki program, je dovolj, da se zavestno in načrtno ustaviš ter vklopiš svoj razum in um, predvsem pa prisluhneš tihemu glasu intuicije oz. duše, ki vedno ve, kaj se dogaja. Čeprav te notranji vlakec smrti žene naprej, se ustavi in samo miruj z vsem, kar se dogaja v tebi. Poleg opojnih občutkov čutiš tudi neko skrito napetost v prsih ali drobovju? Se začenja oglašati črviček dvoma? Se krepi nek čuden občutek, ki ga ne znaš definirati? Vse to so opozorila duše. Prisluhni jim!
Načrtna in zavestna umiritev
Če si tudi ti strastne in goreče narave oz. je tvoj notranji ogenj močan, je tole prepoznavanje in razlikovanje zgoraj omenjenih notranjih stanj verjetno veliko težje, saj ti lahko intenzivna občutenja hitro spodnesejo tla pod nogami. Zato v obeh primerih uporabi isto »zdravilo«: zavestno umiritev.
Karkoli se dogaja zunaj in znotraj tebe, ne pozabi: Karkoli ti je namenjeno oz. usojeno, se bo zgodilo, pa ni važno, kaj počneš; kar ti ni namenjeno, pa bo odšlo mimo tebe tudi, če svet obrneš na glavo. Zato ne boš zapravila enkratne priložnosti ali zamudila usodnega vlaka, če se boš najprej načrtno in zavestno ustavila ter preverila, kaj pravi tvoja duša.
Se s časom, ko samo mirujem, to, kar me kliče, vse bolj poravnava z mojim srcem in dušo ter v meni prebuja vse večji notranji mir in nerazložljivo gotovost ali mi vse več razmišljanja prebuja vse več dvomov in skrbi? Prisluhni modri ženski v sebi!
Helena Primic