BLOG: Učenje »prave« ljubezni

Minilo je več desetletij mojega življenja, da sem ozavestila globino rane ljubezni do same sebe. Četudi sem že od majhnega znala zelo dobro pokazati in povedati, kaj si želim in hočem, ter večinoma nimam težav z izrekanjem NE-ja. Tudi okolica me je zato od nekdaj dojemala kot osebo, ki zna zelo dobro poskrbeti zase. Tudi v odnosih z najbližjimi in ljubljenimi.

Toda, če tem svojim lastnostim dodam iz otroštva prinešeno nagnjenost k stopljenosti v intimnih odnosih ter moje intenzivno in zelo goreče čustvovanje, ni čudno, da sem šele po 40. letu, takrat še poročena, prispela do ljubezni do same sebe: »Ali zmorem sebe ljubiti tako močno, predano in brezpogojno, kot ljubim partnerja in svoji hčerki?«

Morala sem si odkrito priznati, da mi ljubezen do same sebe ne gre tako dobro od rok kot ljubezen do drugega. Ugotovila sem namreč, da sem v odnosu do sebe globoko v sebi zelo kritična, dvomeča, nesprejemajoča ter niti približno tako brezpogojno ljubeča kot do druge osebe, ki jo ljubim brez meja. No, vsaj tako sem bila takrat prepričana - da drugega znam neskončno ljubiti, pri ljubezni do same sebe pa še nekoliko šepam.

Brezpogojna ljubezen

Tisto prvo pravo vprašanje glede prave ljubezni pa je rodilo še več vprašanj, misli in uvidov: Ali torej v drugih nenehno iščem to, kar bi si morala podariti sama? Sem zato v intimnih odnosih vedno znova razočarana in zavrnjena, ker mi na ta način vesolje pomaga priti bliže sebi ter se končno naučiti zdrave ljubezni do same sebe?

Ker dokler sebe ne znam/zmorem ljubiti tako kot me brezpogojno in večno ljubi sam Vir ljubezni (ali bog oz. kakorkoli imenujem to silo življenja, iz katere vse izvira in skozi katero vse je), čisto zares nisem zmožna ljubiti drugega. Drugega v resnici samo izkoriščam za to, da zacelim vse tiste luknje in luknjice v srcu, ki mi ne pustijo, da bi se (vz)ljubila brez pogojev, krivde in sramu. In me je zadelo:

Dokler sebe ljubim zgolj pogojno, tudi drugega čisto zares nisem sposobna ljubiti brezpogojno.

Pa da slučajno ne bo kakšne pomote – ljubiti brezpogojno ne pomeni, da v odnosih sprejemaš čisto vse in vsakogar. Ne, ravno nasprotno! Šele ko sebe znaš ljubiti brezpogojno, lahko tako odnosu kot tudi ljubljenemu rečeš NE s čisto ljubeznijo in hvaležnostjo ter povsem brez bolečine, razočaranja, občutkov krivde, jeze ali celo zamere. In enako ljubeče ter hvaležno tudi sprejmeš NE od drugega.

Ker tako kot veš in čutiš z vsemi celicami, da je tvoja najpomembnejša življenjska naloga, da slediš svoji sveti dušni Poti, globoko v sebi veš, da to velja tudi za druge. Zato v vseh odnosih prav vsak trenutek blagoslavljaš njihov odhod iz odnosa, če bi/bo drugi začutil, da ga njegova sveta Pot pelje stran od tebe oz. iz odnosa.

Ja, to je prava, svobodna in brezpogojna ljubezen.

Ko sebe ljubiš preko drugih

Če bi mi takšen pogled na ljubezen kdo predstavil pred recimo desetimi leti, bi se gotovo močno razjezila. In tudi prestrašila. Takrat sem namreč hrepenela po partnerski ljubezni »skupaj do smrti« in se mi je takšna negotovost zdravo svobodne ljubezni (ker ne govorim o t. i. odprtih zvezah!), v kateri oba partnerja postavita ljubezen do sebe pred partnerski odnos, zdela naravnost grozljiva. »Kako naj se v takem partnerskem odnosu sprostim, če pa prav vsak trenutek vsebuje skrito grožnjo, da bo kateri od naju zapustil odnos in več ne bom prejemala ljubezni drugega?«

Kot da »samo« moja ljubezen do mene same ni dovolj. Kot da je ljubezen v meni namenjena samo za druge. Ker sebe čisto zares ne morem ljubiti. Ker nisem dovolj, ker sem preveč, ker sem to in ono. In zato nujno rabim ljubezen drugega, da dobim potrditev, da sem vredna ljubezni. Takratna Helena je več kot očitno nujno rabila drugega, da je preko njega lahko ljubila samo sebe.

Čudežno darilo usode

Če sem torej povsem in do konca iskrena, in to še takole javno, si moram priznati, da sem zadnjih par desetletij z ljubeznijo do drugih v resnici bežala od same sebe. Zato pa so mi morali odslikavati moje idealne notranje podobe – o meni, o sebi, o odnosih, o ljubezni… In če te naloge niso dobro opravljali, sem jih najprej nežno, potem pa tudi agresivno opominjala in poskušala na vse kriplje spremeniti. V osebo, ki ustreza moji notranji podobi.

Danes, ko mi gre ljubezen do sebe veliko bolje od rok, znam tudi druge veliko bolje ljubiti. To pomeni: jih končno zares sprejeti takšne, kot so, brez potrebe, da bi jih spreminjala. Če mi njihova družba in energija  ustreza, se potrudim, da jim pridem bliže in z njimi delim svoje življenje, če ne, grem brez obžalovanja in slabih občutkov naprej po svoji sveti dušni Poti. Spoštljivo, z ljubeznijo in hvaležnostjo za vse dušne darove, ki sva si jih podarila v morda tudi zelo kratkem odnosu. Tudi če je to le »slučajni« pogovor z neznancem.

Uzreti nekoga brez potrebe po spreminjanju tako njega kot sebe in odnosa, dopustiti povsem brez upiranja, da čez oba steče Življenje točno tako, kot je namenila usoda v tistem trenutku - kakšno čudovito darilo medčloveških odnosov!

In kakšno čudežno darilo usode je, če se srečata dva, katerih sveti dušni Poti tečeta druga ob drugi in dobita priložnost, da se lahko povsem svobodna - kot orla na naslovni fotografiji - ter zares brezpogojno ljubita celo večnost, ne da bi pri tem zapustila svojo edinstveno in sveto dušno Pot.

Helena Primic