Kako se varno ločiti od nasilnega partnerja?

Si se znašla v partnerskem odnosu z nasilnim moškim in te je strah ločitve, saj se bojiš tako za svoje kot otrokovo varnost in življenje? Tvoj strah je vsekakor upravičen, saj je obdobje prekinitve odnosa za žrtve nasilja najnevarnejše, so opozorili na Društvu za nenasilno komunikacijo (DNK).

»Povzročitelj namreč pogosto poskuša ohraniti nadzor, žrtev prisiliti v nadaljevanje odnosa ali se ji maščevati, ker ga je zapustila, zato svoje nasilje stopnjuje. Če torej ženska želi čim bolj varno oditi iz nasilnega partnerskega odnosa, je koristno, da se poveže s katero od organizacij za pomoč žrtvam nasilja (seznam vseh organizacij) in skupaj s svetovalko načrtuje varen odhod,« ženskam svetuje mag. Tjaša Hrovat, svetovalna delavka iz DNK, ki pri svojem delu opaža, da ženske pogosto težko spregovorijo o nasilju, saj menijo, da jim nihče ne bo verjel, da so žrtve nasilja, da jim prav tako nihče ne bo pomagal, in da bodo celo ostale brez otrok, če bodo spregovorile o nasilju. Z vsem tem jim namreč partnerji pogosto grozijo in zato sčasoma začnejo v to tudi verjeti.

Toda pomoč obstaja in če si tudi ti želiš oditi iz nasilnega odnosa bolj varna ter podprta, imaš pravico, da jo uporabiš!

(Psihično) nasilje se skozi čas stopnjuje

Kot so opozorili v DNK, se nasilje v intimnih partnerskih odnosih in družini ne kaže le v posameznih dejanjih ter enkratnih dogodkih, temveč gre pogosto za celoten sistem vedenja in komunikacije, ki ga uporablja povzročitelj nasilja. Največkrat se prepletajo različne oblike nasilja, med katerimi je med zelo pogostimi oblikami psihično nasilje, saj je praviloma prisotno tudi ob drugih oblikah nasilja.

»Psihično nasilje je pogosto težko prepoznati, saj se začne z blažjimi oblikami in se sprva pojavlja redkeje, nato pa se stopnjuje tako po pogostosti kot intenzivnosti. Psihično nasilje vključuje ogromno manipuliranja, hkrati pa tudi izolacije, nadzorovanja, zastraševanja, ustvarjanja občutka krivde in podobno. Pri tem niti ni nujno, da povzročitelj uporabi besede, lahko gre “le” za grozeč pogled ali gesto, za ignoriranje ali omejevanje stikov,« opozarja Hrovatova.

»Žrtve najpogosteje povedo, da jih povzročitelj kritizira, žali in ponižuje, jim grozi ter jih poskuša na različne načine nadzorovati, si jih podrediti in jih osamiti. Povzročitelj nasilja na primer žrtvi govori, da je slaba mama, da nič ne zna, da je nora in si domišlja reči ter na druge načine spodkopava njeno zaupanje vase. Žrtev tako začne postopoma dvomiti vase in v lastno zaznavo, prekine vedno več stikov in se vedno bolj prilagaja partnerju, saj upa, da bo tako preprečila njegove izbruhe. Sčasoma postane zelo izolirana, njena samopodoba pa je popolnoma na dnu. V takem stanju žrtve opisujejo občutke zmedenosti, dvomov vase in v to, kaj se jim zares dogaja, občutke krivde ter ujetosti v odnos. Neredko se počutijo povsem brez moči, da bi karkoli spremenile,« procese in posledice kroničnega psihičnega nasilja opisuje sogovornica in dodaja, da žrtve nasilja odgovornost za nasilje pogosto pripisujejo sebi.

Psihično nasilje so torej vsa naslednja vedenja: žaljenje, neprestano kritiziranje, grožnje, zasmehovanje, poniževanje, blatenje pred drugimi, prepričevanje osebe, da izgublja razum (t. i. gaslighting),  preprečevanje stikov z bližnjimi, širjenje lažnih govoric, dejanja, s katerimi povzročitelj nadzoruje žrtev, na primer pregledovanje telefonskih, elektronskih ali drugih zasebnih sporočil, in podobno.

Vrstni red pravilnih postopkov ločitve

Kot so nam zaupali v DNK, je v primeru nasilja priporočljivo čim prej podati prijavo nasilja, pri čemer ti lahko pomaga svetovalka v organizaciji za preprečevanje nasilja, na katero si se obrnila. Svetovalka ti bo pomagala pri pisanju prijave ali te pospremila, če jo boš podala ustno. Prav tako je dobro, da hkrati oziroma čim prej sprožiš ostale potrebne postopke: vložiš tožbo za razvezo in ureditev skrbništva, stikov ter preživnine.

»Če se ženska partnerja boji, lahko po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini sodišču predlaga tudi ukrepe za svojo zaščito in zaščito otrok. Ker je pot iz nasilja pogosto dolga in naporna, ženske povedo, da jim zelo pomaga, če imajo ob sebi strokovno podporno osebo,« ženske, ki so žrtve nasilja, opogumlja Hrovatova in dodaja:

»Čeprav v DNK menimo, da je prijava nasilja najučinkovitejši ukrep za zaščito, se zavedamo, da nekatere ženske potrebujejo nekoliko več časa, da se odločijo za to, ali pa prijave sploh ne želijo. V takih primerih jim svetujemo, da se obrnejo na organizacijo za pomoč žrtvam nasilja anonimno. Toda, če imajo otroke, to žal ni mogoče.«

Ni ti treba zbirati dokazov, četudi lahko pridejo prav

Kaj pa v primeru, da je nasilen bivši partner dober manipulator in svoje nasilje uspešno skriva tako pred CSD-jem kot sodiščem? Je mama dolžna dokazovati njegovo nasilje tako, da zbira različne dokaze?

»Če je ženska žrtev nasilja, naj ne pozabi, da so državne institucije (policija, tožilstvo…) tiste, ki morajo zbirati dokaze, in ne one. To, kar lahko naredijo same, je, da povedo, kaj so doživele, videle in slišale, odgovornost policije pa je, da zbere vse potrebne dokaze. Pri tem je treba vedeti, da pri nasilju v družini pogosto ni nekih materialnih dokazov ter da so pravno veljaven dokaz tudi njene izjave in izjave morebitnih prič (prijateljica, ki ji je povedala o nasilju, svetovalka, s katero je govorila…),« poudarja sogovornica in dodaja:

»Dejstvo je, da so v več kot 90 % nasilja v intimnih partnerskih odnosih žrtve nasilja ženske, povzročitelji pa moški, kar kažejo tako naše izkušnje v DNK - kamor se po pomoč obrne okrog tisoč žrtev nasilja na leto - kot vse relevantne raziskave. To seveda ne pomeni, da so vsi moški nasilni ali da moški ne morejo biti žrtve nasilja. Seveda so lahko. A pogosteje se srečujemo z moškimi, ki se počutijo, kot da so žrtve nasilja s strani partnerke, a ko predstavijo svoj položaj, se izkaže, da pravzaprav ne gre za nasilje, temveč njegovo izkrivljeno podobo partnerstva. Poleg tega ne smemo pozabiti, da so moški, ki povzročajo nasilje, pogosto zelo vešči manipuliranja in je to, da se prikazujejo kot žrtve svoje partnerke, le eden od mehanizmov, kako ji škodujejo in nanjo pritiskajo tudi po ločitvi.«

Stiki pod nadzorom in natančno določeni

Veliko žensk se ne upa ločiti tudi zato, ker jim nasilen partner grozi, da bo v primeru ločitve škodoval otroku ali jim preprečil stike z njim. Recimo: »Če me boš zapustila, boš ostala brez otrok!« In tako ženska pogosto več let tiho trpi v nasilnem partnerskem odnosu, saj je prepričana, da je tako bolje za otroka oz. ga poskuša na ta način zaščititi. Kako torej učinkovito zaščititi otroka po ločitvi od nasilnega partnerja, ki je pripravljen škoditi tudi lastnemu otroku?

V DNK so poudarili, da smo odrasli dolžni otroke zaščititi pred nasiljem. Pri čemer ne smemo pozabiti, da je otrok žrtev nasilja tudi takrat, ko ga ne doživlja neposredno, ampak je nasilju le priča. Tudi, če oče ni nasilen do otroka, pred otrokom pa je nasilen do njegove mame, je to tudi nasilje nad otrokom. Hrovatova zato ženskam, ki se ločujejo od nasilnega partnerja, predlaga, da na centru za socialno delo (CSD) ali sodišču natančno določijo potek stikov in po potrebi predlagajo stike pod nadzorom ter tako preprečijo nadaljevanje nasilja nad otrokom.

»Povzročitelj nasilja namreč po ločitvi pogosto nadaljuje z nasiljem preko otrok. Zato je nujno, da so stiki (če potekajo) natančno določeni: točno določeni dnevi in ure, kraj in način predaje otroka, kaj narediti, ko otrok zboli, kako bodo stiki potekali med prazniki in počitnicami... Ženske namreč velikokrat povedo, da imajo, kadar stiki niso natančno določeni, težave, saj oče v zadnjem trenutku stik odpove ali ga prestavi, mami pa očita preprečevanje stikov, če se ne strinja z nadomestnim terminom ali če otroka ne želi dati na stik, ko je bolan, in podobno. Na ta način nasilni moški nadaljujejo z nadzorovanjem in škodovanjem tako mami kot otroku,« pojasnjuje sogovornica.

Pogovori o nasilju z otrokom

Če je bil otrok priča nasilju, se seveda ne smemo pretvarjati, da ga ni bilo, temveč se moramo z otrokom o nasilju tudi znati pogovarjati. Otroci namreč zaznajo veliko več, kot si mislimo, in molk bo otrokovo stisko le še povečal. Toda, kako se lotiti tega težkega pogovora?

»Ko se z otrokom pogovarjamo o nasilju, moramo to storiti na otrokovi starosti primeren način, pri tem pa ves čas paziti, da otroka ne (pre)obremenimo preveč z lastnimi skrbmi in težavami. Vloge morajo namreč ostati jasne - otrok ne sme postati naš zaupnik ali nadomestni partner, temveč mora ostati otrok. Treba je tudi paziti, da pred otrokom ne blatimo očeta. Da otroku sicer povemo, da nekatere stvari, ki jih počne, niso pravilne, toda o očetu vendarle ne govorimo žaljivo,« odgovarja Hrovatova in dodaja:

»Če obstaja možnost, da bo oče na stikih povzročil nasilje ali se kako drugače neprimerno vedel do otroka (bo na primer vinjen ali celo vozil v vinjenem stanju), je z otrokom treba načrtovati tudi varnost na stikih z očetom. V tem primeru je treba z njim izdelati varnostni načrt in razmisliti tudi o omejitvi stikov ali stikih pod nadzorom.«

Kot so poudarili v DNK, je vožnja pod vplivom alkohola ogrožanje otroka in je zato prav, da mama v primeru vinjenosti očeta otroka ne da na stik. Če oče sicer ni nasilen in se ga mama ne boji, mu lahko to jasno pove, sicer pa naj obvesti CSD, kjer lahko skupaj naredijo načrt, kako odpraviti to resno težavo. »CSD lahko očeta povabi na pogovor, mu predlaga vključitev v program krepitve starševskih veščin in program za odvajanje od substanc, ali pa celo predlaga, da se uvede postopek za nadzor nad izvajanjem starševske skrbi,« je pojasnila sogovornica.  

Več praktičnih informacij najdeš v delovnem zvezku za ženske, ki doživljajo nasilje, ki so ga pripravili v DNK: Moč za spremembo. Na njihovi spletni najdeš tudi pravni priročnik oziroma Praktični vodnik po sodnih in upravnih postopkih za žrtve nasilja, ki je napisan v zelo poljudnem jeziku.

Helena Primic