BLOG: Življenje nevrorazlične samohranilke
V kmalu 50 letih se mi je nabralo že kar nekaj takšnih in drugačnih »diagnoz«: nadpovprečno inteligentna, indigo otrok, visoko občutljiva, starseed (zvezdna duša), skotopični sindrom, ADD ter zadnja leta še ločenka in samohranilka. Vsekakor kombinacija, ki mi samohranilskega življenja ravno ne olajšuje. Predvsem ADD (ADHD brez hiperaktivnosti, četudi bi moje nadpovprečno govorjenje lahko izviralo tudi iz tega naslova) mi marsikateri vsakodnevni izziv samske mame v trenutku spremeni v težko življenjsko situacijo.
Kot na primer vožnja v nove kraje (Kaj pa, če bo kakšna zelo ozka cesta in to celo navkreber?!), urejanje različne dokumentacije (Je v našem poštnem naslovu zares ta številka?) ali zagotavljanje pravih okoliščin za delo (Ugasni luč! A res moraš biti tako glasna s tipkanjem po tablici?!), če omenim le nekaj mini primerov. V resnici se v tem trenutku prav ne morem spomniti množice situacij, ki so značilne za ADD in jih na zelo zabaven način opisujejo različni vlogerji, jaz pa se vsakič olajšano nasmiham in si mislim: »Aha, pa saj nisem edina s to čudaškostjo.«
Moji ADD možgani bi zdaj, točno v tem trenutku, radi prenehali pisati tale blog in se lotili temeljitega raziskovanja vseh teh videov, da bom lahko napisala stavek, ki bo najbolj natančno opisal mojo situacijo. Kot me pri čisto vsakem delu zmoti dobesedno tisoč novih misli, idej in projektov, ki bi se jih rada čim prej lotila, saj bodo sicer najverjetneje za vedno izgubljeni v vesolju. Na srečo sem že kot otrok znala izkoristiti eno od izjemnih lastnosti ADHD-ja - zmožnost popolnega hiperfokusa, s pomočjo katerega zmorem (z)držati vseh milijon misli, hkrati pa prav po vojaško slediti rdeči niti.
Toda prav zaradi zmožnosti hiperfokusa (ki se močno prekriva z avtističnimi lastnostmi ali celo AuDHD) sem baje pretirano resna igralka družabnih iger. Samo tisti z nevrorazličnimi možgani razumejo mojo stisko, ki jo doživljam vsakič, ko punci ne sledita igri, se vmes pogovarjata in smejita, prekinjata igro, ker gresta po vodo ali na stranišče… se zabavata, kot se za družabno igro spodobi. Seveda se tudi jaz zavestno trudim sodelovati v družinski zabavi, toda »A lahko prosim igramo?! Ti si na vrsti!« slej ko prej bruhne iz mene, ko več ne zmorem kaosa informacij, ki bi čisto vse zahtevale mojo 300% pozornost.
Tudi motnja izvršilnih funkcij (Ko veš, da moraš, ko zares hočeš in se res močno trudiš, toda nikakor ne zmoreš.), ki je eden najtežjih izzivov ADHD, ni ravno zaželena lastnost samohranilske mame. Hčerki sta se verjetno že navadili na mamo, ki včasih po par ur ne more niti vstati iz postelje, ko ji vendarle uspe, se pa loti velike generalke in v par urah uredi opravke, ki bi jih nevrotipičen človek urejal en teden. Ljudje z ADD možgani namreč obožujemo rutino, toda hkrati nas kmalu začne omejevati, zato iz nje vedno znova pobegnemo. In si ustvarimo novo, še boljšo. Ali ponovno uvedemo staro. Tokrat pa čisto res zares. Psst: Nobena ne traja dlje kot dva dni.
Da ne omenjam kupa povsem praznih rokovnikov, planerjev in različnih blokov, v katere si bom zapisovala urnik, načrte in ideje, da bom bolj organizirana in disciplinirana. Počasi jih bo dovolj za eno polico v knjižni omari. Pa da ne bo pomote: v resnici sem zelo dobro organizirana oseba in mi za ADD netipično odlično uspeva vzdrževati red - tako doma in na namizju kot v glavi. Toda najverjetneje za to porabim enormno količino življenjske energije, ki mi je zato zmanjka drugje. Kjer bi kot ADD oseba ponovno rada vložila 600 % svoje energije.
Ni kaj, treba si je iskreno priznati, da je življenje nevrorazlične samohranilke zagotovljeno zelo dinamično in nenehno spremenljivo, za nekatere opazovalce celo preglasno in preveč intenzivno. Toda za otroke - še posebej, če so tudi oni nevrorazlični in je mama svojo nevrorazličnost zmogla zares sprejeti ter z njo sproščeno živeti - pa zelo igrivo, ustvarjalno in zabavno. Čeprav si vsake toliko zaželijo »normalno mamo« (kar mi mlajša hči kdaj tudi direktno pove), ti kakšen drug dan, ko skupaj raziskujeta in se navdušujeta nad novo hišo Toca Boca (računalniška igrica, pri kateri otrok opremlja hiše in je odlična prav za otroke z ADHD), rečejo: »Joj, mami, kako sem vesela, da si ti moja mama. Da nisi takšna kot druge mame, ki so pozabile biti otrok.«
Tudi to, da se je mama pripravljena ob otrocih povsem odkrito vsakodnevno spotikati, padati in pobirati (kar je z nevrorazličnimi možgani še toliko bolj neizbežno), je zelo dragocena življenjska lekcija, ki sporoča: »Napake« so ne samo dovoljene, temveč nujni del življenja, saj se skozi njih učimo, razvijamo in rastemo.
Helena Primic