Kaj storiti, ko otrok preklinja?
Majhnemu otroku, ki se šele uči govoriti in izreče kakšno kletvico, se po navadi smejimo in se nam to njegovo besedno eksperimentiranje ne zdi nič posebnega ali alarmantnega. Toda, če začne preklinjati starejši otrok in to celo pred drugimi ljudmi, nas to po navadi spravi v zadrego.
Zakaj otroci preklinjajo in kaj lahko starši oz. odrasli storimo, ne da bi situacijo še poslabšali?
Kje si to slišal?
Starši, ki sami redkokdaj ali nikoli v življenju ne preklinjajo, po navadi otroka zgroženi vprašajo, kje je to slišal. Ker otroci neradi tožijo, še posebno, ko gre za »prepovedane« vsebine, verjetno ne boš dobila pravega odgovora. Toda, tudi če bi ti otrok povedal, od katere osebe je slišal to »grdo besedo«, ali je to res pomembno?
Če ti na primer razkrije, da jo je slišal pri enem od otrok v vrtcu/šoli, ali ga boš zato izpisala iz vrtca/šole oz. posredovala pri vodstvu, da porednega otroka naučijo olike? Če je prebral kje na spletu, ali mu boš vzela mobilni telefon in prepovedovala dostop do spleta? Če je slišal na dvorišču ali v trgovini, ga boš za vedno zaprla v stanovanje, da ja ne bo prišel v stik s temi groznimi besedami? Je to res prava pot?
Prej ko slej se bo srečal z »grdim« delom sveta
Otrok se bo prej ko slej najmanj posredno srečal tako s kletvicami, kot z lažjo, krajo, vojno in pornografijo, če omenim le nekatere »grde« dele sveta in življenja, ki bi jih starši najraje za vedno prikrili pred otroki in jih tako pred njimi zaščitili. Toda, če se o nečem ne pogovarjamo, to še ne pomeni, da to ne obstaja. S takšnim vedenjem smo kot majhni otroci, ki si zakrijejo oči in mislijo, da če oni nas ne vidijo, da tudi mi ne vidimo njih.
Otrok, ki se bo srečal s temi »težkimi« vsebinami in bo vedel, da mama in oče ob njih vedno ponorita, si bo informacije o njih poiskal sam - na spletu, pri vrstnikih ali nepoučenih prijateljih ter si tako povečal možnosti za izkrivljen pogled na svet. Si res želiš to za svojega otroka?
Umirjen odziv in sproščen pogovor o pomenu kletvic
Ko bo torej naslednjič otrok izrekel katero od kletvic, nikar takoj ne skoči v zrak in ga ne kregaj, saj ga s tem v resnici ne boš prav nič naučila. Raje nekajkrat globoko vdihni in namesto, da se lotiš predavanja, zakaj je preklinjanje grdo, z umirjenim tonom otroka povprašaj, ali sploh ve, kaj pomeni beseda, ki jo je izrekel. Sploh mlajši otroci večinoma ne poznajo pomena, vedo le, da ta beseda pri odraslih sproži buren odziv.
Otroku zato razloži pomen kletvice (na primer beseda kurac je žaljiva beseda za moški penis oziroma tvoj lulček) in bodi pripravljena, da bo otroku morda nekoliko nerodno, ko te bo slišal izgovarjati »umazane« besede, ki jih redkokdaj sliši iz ust odraslih. Če boš ohranila sproščen odnos do teh besed, bodo v otroških očeh izgubile tisti »čudežni naboj«, ki ga dobijo, če se jih izogibamo, se jih sramujemo, se ob njim muzamo ali se pretvarjamo, da ne obstajajo.
Največ šteje osebni zgled
Ko si otroku razložila pomen kletvic, s katerimi besedno in jezikovno eksperimentira, mu lahko razložiš, zakaj ti osebno meniš, da je preklinjanje grdo, nevljudno, nespoštljivo, narobe ali napačno. Vendar pozor: takšna pridiga o etičnih vrednotah bo dosegla svoj namen le, če boš to, o čemer govoriš, tudi živela oz. da si tudi zares dober zgled človeka, ki ne preklinja.
Če te namreč otrok sliši, kako preklinjaš v avtomobilu, ko je gneča na cesti ali nekdo pred tabo vozi počasi, ko ti kaj pade iz rok ali ti nagaja kakšno fizično opravilo, otroku tiho sporočaš, da je v posebnih situacijah preklinjanje vendarle dovoljeno. In tako bo tudi sam preklinjal, ko bo na primer jezen. Zato ne pozabi, da tako kot pri vseh stvareh, ki bi jih radi privzgojili otroku, tudi pri preklinjanju največ šteje osebni zgled.
Izziv za »fine« družine
Če je tvoja družina, družina tvojih staršev ali družina, kjer si z otrokom na obisku, bolj »fine« sorte, otrok morda preklinja zato, da bi sprostil pretirano zategnjenost odraslih. Otrokove kletvice tako predstavljajo protiutež pretirano vljudnemu in spodobnemu vedenju, otrok pa odraslim nezavedno postavlja izziv, da se soočijo z lastnimi tabu temami, ki so jih verjetno prinesli iz primarne družine.
Nekateri odrasli, ki so se vse življenje »lepo« vedli, si tako šele v starosti upajo na glas izreči kletvice, ki po znanstvenih raziskavah in še posebej pri ljudeh z intenzivnim čustvovanjem pomagajo sproščati negativne občutke. Kletvice vendarle niso samo slabe in grde. Kakšna količina in kako pogosto je preklinjanje še »normalno«, je pa seveda stvar posameznika in družine ter kulture in naroda.
Helena Primic