BLOG: Samohranilstvo in podjetništvo - tudi to je lepi par
Temo samohranilstva in podjetništva sem načrtno izbrala za svoj prvi blog na portalu Besedula.si, kjer s celim srcem in dušo gradim žensko skupnost Sestrstvo samohranilk. Čeprav sem samostojna podjetnica vse od leta 2014, ko sem sredi druge porodniške zaradi likvidacije podjetja (Žurnala, kjer sem bila urednica) ostala brez službe, imam občutek, da se moja “ta prava” podjetniška pot začenja šele sedaj s tem portalom in skupnostjo samohranilk.
Kot bi rabila teh devet let, da sem si drznila oživeti svoje najbolj globoke želje in ideje, ki so prej rasle skrivoma in stran od oči javnosti. Ja, če hočem podpirati ženske oziroma mame samohranilke v njihovi avtentičnosti in ranljivosti, moram tudi jaz biti povsem odprta in ranljiva. Priznati svoje strahove tudi, ko gre za mojo podjetniško pot. In teh strahov je zelo veliko, to pač moram odkrito priznati. Še posebej zadnja leta, ko sem samohranilka in so se pridružili še vsi preživetveni strahovi. Grem lepo po vrsti.
Če sem bila včasih, ko sem bila še v “normalni službi”, prepričana, da se samostojnega podjetništva lahko loti le ženska, ki ima bogatega partnerja oziroma partnerja, ki dobro zasluži (da ima tisti zelo potreben “back-up”), sem v teh zadnjih letih samostojne poti ugotovila, da to res drži. Toda le do neke mere. Oziroma do neke pomembne prelomne točke. Do točke, ko se moraš nujno usesti sama s sabo - pa ni važno ali imaš partnerja ali ne - in si pogledati globoko v oči. Vse do najglobljega dela duše, ki točno ve, kdo si in kaj hočeš od življenja. Kako je videti tvoje idealno življenje, idealna služba in idealen dan, v katerem se prebujaš z nasmehom na obrazu ter komaj čakaš, da ga lahko začneš živeti.
Čeprav se tole dnevno sanjarjenje zdi zelo lahkotna in zabavna reč, je v resnici to soočenje z lastnimi sanjami večinoma izjemno boleča in težka naloga. Če si namreč upaš narisati svoje sanje, te lahko podoba resničnosti, ki je zelo oddaljena od te sanjske podobe, spravi v totalen obup, nemoč in paniko. Zagotovo je lažje živeti v coni udobja - se nekako sprijazniti s tem, kar imaš, in nič preveč razkrivati in podpihovati sanj, ki rastejo v tebi. Ker v vsakem primeru rasejo. Tudi, če jih prav nič ne neguješ in zalivaš.
S svojimi 49 leti na Zemlji lahko tudi jaz potrdim, da dušnih sanj prav nič ne more ustaviti. Ne glede na to, kako zelo poskušaš ubežati od njih, te vedno znova kličejo in vabijo. Včasih tako, da resno zboliš. Ali izgubiš službo. Ali pa ti razpade partnerstvo, za katerega si verjela, da bo trajalo do smrti. In postaneš samohranilka. Ločenka.
Zelo pogosto se glas duše takrat, ko si samohranilka, oglasi še bolj močno. Četudi je pot samostojne podjetnice takole v solo veliko težja. Velikokrat je namreč čutiti, da ko se boriš za svoje sanje, se pravzaprav boriš zase. Končno postaviš sebe in svojo dušo na prvo mesto. Če si poleg tega tudi v predmenopavzi, so ti klici še bolj surovo intenzivni. “Kaj čakaš? Kdaj hudiča boš opravila z vsemi dvomi vase in končno podarila svetu to, zaradi česar si prišla na Zemljo?”, je vse bolj nestrpna tvoja duša. Ki ima seveda, kot vedno, povsem prav.
V ženski skupnosti Sestrstvo samohranilk bo zato posebna pozornost namenjena tudi vsem samohranilkam, ki čutite, da je ravno to obdobje samohranilstva idealen čas, da se končno rodi podjetnica v tebi. Da si končno upaš svoje srčne in dušne sanje preliti v biznis. Ker se da. Ja, niti približno ni vedno lahko. Pridejo tudi trenutki, ko se iskreno vprašaš, ali je to res prava pot. Toda ne pozabi: bistvena razlika med mojstrom in vajencem ni v tem, da je mojster bolj sposoben in moder, temveč predvsem v tem, da mojster večkrat pade ter se tudi pobere. Da je na svoji sveti Poti bolj vztrajen. Četudi kdaj boli. Četudi mu kdaj ne gre. Četudi se tam globoko na dnu počuti kot totalni luzer. Če vajenec v takih trenutkih pač odneha, se mojster vstane in gre še en krog. Ker z vsemi celicami čuti, da je to, kar bi rad z vsem srcem in dušo podaril svetu, edinstveno in neponovljivo. Dragoceno ne samo zanj, temveč za vse ljudi in cel svet.
Z vsem tem zavedanjem, ki mi je pomagalo v najtežjih trenutkih samostojne podjetnice, danes lahko odločno zapišem: Samohranilstvo in (samostojno) podjetništvo je tudi lepi par.
Helena Primic