Deljeno skrbništvo: 4 najpogostejši urniki
Skupno oziroma deljeno skrbništvo nad otroci je lahko razdeljeno na zelo različne načine. Starša si lahko čas z otroki razdelita povsem enakovredno (50%-50%) ali pa je več časa pri enem od staršev, ki tako postane glavni skrbnik otroka. Pa vendar morata tudi v tem primeru pri večjih in pomembnih odločitvah (selitev, vpis v šolo, zdravstveni posegi…) soglašati oba starša.
Če imata enakovredno razdeljeno skrbništvo in ne vesta, katero obliko bi glede na vajine okoliščine (kako blizu oziroma daleč živita, koliko so stari otroci, kje obiskujejo vrtec/šolo in kakšne obšolske dejavnosti imajo, kakšen delovnik imata starša…) izbrala, preverita prednosti in slabosti preizkušenih oblik urnikov deljenega skrbništva, ki jih že uporabljajo drugi ločeni starši.
Urnik 1-1
To je najbolj pogost urnik razdelitve skrbi za otroke, ko imata starša enakovredno deljeno skrbništvo: en teden je otrok pri mami, drug teden pri očetu.
Prednosti: Ta urnik je najbolj enostaven in je zato najmanj možnosti za zmedo tako pri starših kot otrocih, ki točno vedo, da vsako nedeljo poteka izmenjava.
Slabosti: Ta urnik je veliko težje izpeljati, ko ločena starša ne živita v istem kraju, saj se zaplete pri vožnji otrok v vrtec oziroma šolo, ki je otrok pač ne more menjati vsakih 14 dni.
Urnik 2-2-3
Po tem urniku je otrok najprej dva dni pri prvem staršu, nato dva dni pri drugem in nato tri dni ponovno pri prvem. V naslednjem tednu prva dva dni pripadata drugemu staršu in se tako pravično izmenjuje čas, ki ga otrok preživi pri obeh starših med tednom in med vikendi.
Primer: Prvi teden je otrok pri mami v ponedeljek, torek, petek, soboto in nedeljo, pri očetu pa v sredo in četrtek. V drugem tednu se dnevi med staršema zamenjajo.
Prednosti: Ta urnik je idealen za mlajše otroke, ki bi težko cel teden preživeli brez mame, hkrati pa omogoča obema staršema, da imata oba enako dni, ko sta z otrokom med tednom in med vikendi.
Slabosti: V enem tednu se mora otrok seliti kar trikrat, kar je lahko za otroka velik stres. Še posebej, če starša ne živita v istem kraju oziroma dovolj blizu, da bi te tedenske selitve lahko izpeljela čim bolj »mimogrede«.
Urnik 2-2-5-5
Najprej dva dni pri mami in dva dni pri očetu, nato pa pet dni pri mami in pet dni pri očetu. Tako se izpolnita dva tedna in v tretjem tednu pride prvi na vrsto drugi starš oziroma v našem primeru oče. Starša si tudi s tem urnikom pravično izmenjujeta čas, ki ga otrok preživi pri obeh starših med tednom in med vikendi.
Primer: Prvi teden pri mami v ponedeljek, torek, petek, soboto in nedeljo, pri očetu pa v sredo in četrtek. V drugem tednu ostane otrok od prejšnjega tedna pri mami vse do torka, ostale dni v tednu pa je pri očetu. V tretjem tednu oče prevzame mamin urnik prvega tedna.
Prednosti: Otrok en teden preživi več časa pri enem od staršev, drug teden pa pri drugem. Takšna razporeditev je idealna za starše, ki delajo v dveh oziroma več izmenah, saj lahko tisti teden, ko delajo popoldne ali ponoči, otrok preživi več časa s staršem, ki ima bolj ugoden delovnik.
Slabosti: Otrok se seli 2x na teden, v primerjavi z urnikom 1-1 torej 100% več, kar je lahko za starejše otroke, ki vse več časa preživijo sami in s prijatelji, bolj nadležno.
Urnik 3-4-4-3
Po tem urniku otrok tri dni preživi pri prvem staršu, nato štiri dni pri drugem, sledijo štirje dnevi pri prvem in trije dnevi pri drugem staršu. V tretjem tednu pride na vrsto ponovno prvi starš.
Primer: Prvi teden je otrok pri mami v ponedeljek, torek in sredo, pri očetu pa ostale štiri dni do nedelje. V drugem tednu je otrok ponovno pri mami v začetku tedna oziroma med tednom od ponedeljka do četrtka, pri očetu pa od petka do nedelje, torej ponovno čez vikend. V tretjem tednu se ponovi urnik iz prvega tedna.
Prednosti in slabosti: Ta urnik je lahko za nekatere ločene starše prednost, za druge pa slabost iz istega razloga – otrok namreč dneve med tednom večinoma preživi pri prvem staršu, vikende pa pri drugem. Za tiste ločene starše, ki živijo zelo daleč, je to prednost, saj jih samo en starš vozi v vrtec/šolo in na obšolske dejavnosti, toda hkrati pa ta starš nima nobenega vikenda z otroki. V takih primerih po navadi otrok večino počitnic preživi pri tistem staršu, ki ima otroke med tednom, ali pa se starša dogovorita, da en vikend na mesec otrok vendarle preživi s »tedenskim staršem«, četudi taka razdelitev ni več enakovredna.
Helena Primic