BLOG: Zlorabe psihotropnih zdravil

Vsakič, ko se spomnim zgodbe hčerinega visoko inteligentnega sošolca z ADHD, me močno zaboli srce. Starša, oba zdravnika, svojemu nevrorazličnemu sinu vsak dan dajeta pomirjevala za otroke z ADHD. Ki jih ta droben deček ne želi jemati. Tako zelo, da je bila v petem razredu njegova edina rojstnodnevna želja, da na ta poseben dan ne rabi vzeti »zdravila«. Kar je na skrivaj zaupal moji hčerki, ki je povedala, da je bil tisti dan najbolj vesel in živahen v celem šolskem letu.

»Po navadi je bolj tih in zaskrbljen, prav nič za hece. Tisti dan pa, kot da je oživel. Toda učiteljice so ga cel dan kregale, ker jih ni vse ubogal in je bil tudi nagajiv,« ga je opisala hči, ki ji je bilo iskreno težko za sošolca, ki mora že tako majhen jemati pomirjevala. Zato, da ne bo motil pouka in bo tudi doma bolj »priden«.

In potem se spomnim statistike o jemanju psihotropnih zdravil, ki jih v ZDA dajejo že dojenčkom, mlajšim od enega leta! In intervjuja pred skoraj desetimi leti z vodjo otroškega psihiatričnega oddelka v Ljubljani, ki je povedala, da na oddelku sprejemajo vse mlajše otroke, takrat je bila spodnja meja že pri osmih letih.

Kaj se je zgodilo s človeško družbo, da osemletni otrok potrebuje psihiatrično pomoč?! In da tako ali drugače netipične ali/in čustveno ranjene otroke filamo s pomirjevali in drugimi psihotropnimi zvarki, zaradi katerih odrasel človek - še toliko bolj pa otrok z razvijajočimi možgani - postaja vse bolj otopel in oddaljen od lastne duše, namesto da bi jim omogočili svobodno otroštvo v njim ustreznem ter podpornem okolju?!

Samo ti dve dejstvi bi morali zadostovati za velik družbeni alarm, da je s sodobno družbo nekaj zelo narobe. Da je človeštvo močno zašlo iz naravne in etične smeri razvoja. Vsaj pri otrocih bi se zabloda sodobne medicine, psihiatrije, izobraževanja in pogleda na otrokov razvoj morala razkriti v vsej svoji pošastni veličini. Pa se več kot očitno ne zgodi nič oz. je večini odraslih in to celo t. i. strokovnjakom takšen družbeni odnos do otrok povsem sprejemljiv in normalen. Celo sprejet in komuniciran kot »pomoč drugačnemu otroku«. Če se ozrem po sodobni psihiatriji, me to seveda ne bi smelo čuditi.

In potem se spomnim psihiatra in direktorja klinike Dr. Josefa Witt-Doeringa iz TaperClinic, ki je kot ugleden psihiater po vrsto let predpisovanja psihotropnih zdravil (od pomirjeval in antidepresivov do antipsihotikov), ki jih je preizkusil tudi na sebi, začel raziskovati stranske učinke in učinkovitost teh zdravil ter ugotovil ne samo, da so izjemno škodljiva, temveč tudi povsem neučinkovita oz. celo paradoksna (ko je učinek zdravila povsem nasproten od pričakovanega oz. obljubljenega). Poleg tega slonijo na povsem neznanstveni predpostavki, da gre pri psihičnih boleznih za kemično neravnovesje v možganih, kar ni bilo dokazano niti z eno znanstveno veljavno študijo. Le tako lahko namreč psihiatri svoje paciente prepričajo, da uživajo zdravila, od katerih bodo zelo verjetno močno odvisni, bodo trpeli hude stranske učinke in jim v resnici sploh ne bodo pomagala pri težavi, ki zahteva čustveno podporo in delo, ne pa vnos kemičnih strupov.

Pa vendar se ta zdravila predpisujejo tako čustveno ranjenim, otrokom, ostarelim, umirajočim in ljudem s posebnimi potrebami kot zapornikom. Najranljivejšim, ki nimajo moči, da bi rekli NE. Bog ne daj, da zaradi trenutne čustvene stiske, v kateri se lahko znajde prav vsak, pristaneš na zaprtem psihiatričnem oddelku. Dovolj je prebrati par izvodov Kraljev ulice, da zagledaš vsaj košček groze, ki se dogaja za zaprtimi vrati in rešetkami na oknih tega oddelka psihiatrije. Kjer veliko že itak povsem sesutih ljudi, povsem zadrogiranih s psihotropnimi zdravili, doživi svojo najhujšo življenjsko travmo.

Toda o medicinskih zlorabah se v sodobni in uglajeni družbi ne spodobi govoriti. To pa se pri nas res ne dogaja, saj je medicina dobra in se na vso moč trudi človeku v stiski pomagati. Pri svojih kmalu 50 letih sem slišala že toliko zgodb grozljivih medicinskih zlorab, pa tudi sama se lahko »pohvalim« s parimi, da lahko brez slabe vesti javno izjavim, da so žal medicinske zlorabe tako pogoste kot seksualna zloraba, ki jo doživi približno vsaka druga ženska. To pomeni, da je vsak drugi pacient vsaj enkrat v življenju doživel medicinsko zlorabo. Še posebej pa psihiatrični pacienti, ki namesto pristne empatične in ljubeče podpore celotne družbe prejmejo recept za »zdravilo za živce«. Zakaj bi spreminjali vse bolj nehuman in neljubeč svet, ki mu nekateri bolj senzitivni posamezniki enostavno niso kos, če pa jih lahko legalno »pomirimo« ali celo izločimo iz družbe?

Helena Primic