BLOG: »V dobro otrok«
Po ločitvi bi morala biti glavna skrb tako ločenih staršev kot državnih institucij, ki so vpletene v vse ločitvene in poločitvene postopke, dobro otroka. Žal pa je fraza »v dobro otrok« tako pogosto in močno zlorabljena iz vseh možnih strani, da se ob vsaki življenjski zgodbi, ki to potrjuje, lahko samo še razjočem. Ubogi otroci, ki so postali žrtve čustveno nezrelih ločenih (pa tudi neločenih) staršev. Ubogi pa tudi otroci, ki so postali žrtve prevečkrat popolnoma slepe in škodljive države, ki s svojim vpletanjem v družine dela nepopravljivo škodo.
Na primer otroka, ki več let nista smela videti mame, od vplivnega očeta (ki je s pomočjo svojega vpliva in moči tudi dosegel, da je dobil polno skrbništvo, mamo pa odrezal iz življenj otrok) pa celo zbežala, toda so ju policisti brez težav vrnili nazaj v okolje, od koder sta v nevzdržni stiski pobegnila.
In (pre)številni otroci, ki kažejo očitne znake velikanske stiske pred vsakim stikom z očetom ter celo jasno povedo, da se očeta bojijo, pa so stiki še vedno obvezni in to celo brez nadzora.
Ljubečega odnosa ne moreš (z)graditi na silo
Da ne bo kakšnega nesporazuma: tudi sama sem kot hči, ki si je želela več stikov z očetom (v mojem primeru jih ni omejevala ne mama ne država, temveč je bil oče tisti, ki si jih ni želel), zagovornica očetove pravice do stika in kakovostnega odnosa z otroki.
Očeta namreč ne more nadomestiti še tako odlična mama!
Toda vsak z osnovnim znanjem psihologije bi moral vedeti, da nobenega odnosa, sploh pa ne ljubečega ne moreš zgraditi na silo. Otrok je lahko redno v stiku z nefunkcionalnim očetom, pa to ne bo prav nič spremenilo dejstva, da tako globoko ranjen oče s svojim otrokom ni zmožen zgraditi varnega in ljubečega, zdravega odnosa.
Siliti otroka, da se videva z očetom (ali mamo oziroma katerokoli odraslo osebo), ki mu ne zaupa, ob katerem se ne počuti varnega in ki se ga celo boji, pa je zloraba otroka!
Zloraba pojma manipulativne mame
In ponovno ni treba biti noben strokovnjak, da veš, da če ima otrok z očetom avtentično varen in ljubeč odnos (ki ga je gradil od njunega prvega stika naprej), se lahko mama postavi na trepalnice, pa otroka ne bo uspela zmanipulirati, da je oče slab in da ne želi svojega življenja deliti tudi z njim. Ni se treba dolgo iskreno pogovarjati z otrokom, da ugotoviš, kakšen je njegov odnos z očetom in zakaj (ne) želi živeti z njim ali ga celo do nadaljnjega sam videvati.
Pri tej otroško enostavni nalogi pa žal državnim institucijam prevečkrat spodleti. In potem berem grozljive zgodbe o stiskah otrok in njihovih mam, ki morajo iti dobesedno čez pekel, da tudi država ugotovi, da v njihovem primeru stiki z očetom pač niso možni. Ne zato, ker je otrok zmanipuliran od mame, ampak zato, ker nekateri moški brez kančka slabe vesti izkoristijo tudi lastne otroke, da se maščujejo njihovi mami. Da se v resnici izognejo osebni in očetovski odgovornosti, ki je nikoli niso prevzeli, se pa znajo odlično pretvarjati.
Če so pri tem tudi družbeno »pomembni« in znajo mamo prikazati v slabi luči (ker to je možno storiti za čisto vsakega človeka, saj imamo prav vsi šibke točke), jim državni sistem dobesedno in v prenesenem pomenu jé iz roke.
In otroci, za katere bi naj šlo, so ponovno povsem spregledani in preslišani.
Otroci vse zelo jasno pokažejo in povedo
In bog ne daj, da v takih primerih mama reče kakšno čez očeta, takoj je obtožena kot tista, ki onemogoča stike z očetom. Tako so ženske prisiljene lagati (ne povedati na glas, kakšen slab oče je) samo zato, da zaščitijo otroka ali celo ne ostanejo brez skrbništva. Pri tem pa otrok ves čas jasno kaže in pove, da se veliko bolje počuti pri mami in da se v odnosu z očetom ne počuti varnega, sploh pa ne ljubljenega. Da ga je strah biti sam z očetom. Ima pred in po stikih z očetom jasne znake čustvene stiske.
In tako pridemo do tistega zgoraj omenjenega primera, ko sta otroka pobegnila na bližnjo bencinsko postajo od očeta, ki je imel polno skrbništvo, da bi lahko končno videla ljubljeno mamo, policisti pa so ju brez kančka slabe vesti odpeljali nazaj k očetu. Kot bi žensko, ki ji je končno uspelo pobegniti od ugrabitelja, odpeljali nazaj k njemu v klet in mu celo pomagali pri zapenjanju okov.
Iskreno se sprašujem: kakšni pošastni ljudje so se uspeli infiltrirati v državne institucije (ker kriviti zakone in uradne postopke je zelo poceni izgovor), da lahko pride do takih tragičnih zgodb?!
Helena Primic