Panični napadi: Od strahu do moči
»Dolgo časa sem bila mati samohranilka in sem se kljub moji popularnosti počutila osamljeno. Ugotovila sem, da me je strah osamljenosti, in strah me je bilo pomanjkanja ljubezni,« v samoterapevtskem vodniku za opustitev strahu in paničnih napadov Od strahu do moči, ki je izšel pri založbi Cangura, iskreno piše mama, danes soproga in ljubiteljica čaja Milena Lorber.
Po tem, ko je sama trpela za panično motnjo (v najtežjem obdobju je panične napade doživljala tudi do osemkrat na dan) in se aktivno lotila iskanja pravih vzrokov svoje bolezni, je veliko časa posvetila raziskovanju paničnih napadov ter iskanju načina, kako bi lahko svojo zgodbo delila tudi z drugimi in jim pomagala se znebiti paničnih napadov ter različnih strahov – če je le mogoče - brez zdravil.
Ko ti drugi ne verjamejo
»Ko sem kdaj pa kdaj omenila, da imam panično motnjo, in povedala, kako pogosti so pravzaprav moji napadi panike, so mi redkokdaj verjeli. Velikokrat sem slišala: “Lepo te prosim, ti, da imaš panične napade, pa lej, kako se pogovarjaš o tem, v smehu. Tisti, ki to preživlja, se ne smeji.” Tudi reševalci, ki so me peljali na urgenco, so se mi smejali, ker sem se smejala tudi jaz. Moje telo se je na slabe stvari odzivalo s smehom. Razloga za to ne poznam, vendar mi je smeh na moj račun v tistih trenutkih pomagal, kajti nisem imela več tako močnega občutka strahu. Morda sem na tak način bežala od realnosti,« pogosto težavo ljudi, ki trpijo za panično motnjo, opisuje Lorberjeva.
Drugi namreč ne morejo videti, kaj se dogaja znotraj človeka, ko ga je tako močno strah (bolezni, javnega nastopa, zaprtih prostorov, samote, gneče, smrti…), da ga je na koncu strah tudi samega strahu oziroma paničnega napada. Napada, ki pride nenapovedano in pogosto v neugodnih situacijah.
»Začela sem se potiti, tresti, srce mi je močno bilo, opazovala sem ljudi in se spraševala, ali oni kaj opazijo. Stala sem nepremično, imela pa sem občutek, da se vse, kar se dogaja znotraj mene, vidi tudi na zunaj. Spraševala sem se: “Je morda to moj konec? Bom umrla med neznanci?” V tistem trenutku sem čakala svojo smrt. Trajalo je mogoče minuto ali dve, ki pa sta se meni zdeli izredno dolgi,« svoj drugi panični napad, ki ga je doživela v trgovini v vrsti pri blagajni, opisuje avtorica vodnika, ki je bil izdan v kompletu z delovnim zvezkom Od strahu do moči, ki vsebuje vaje za lajšanje tesnobe, delo s senco in egom.
Rešilni stavki ob paničnem napadu
Prva misel oz. stavek, ki je avtorici vodnika Od strahu do moči najbolj pomagal v trenutkih, ko jo je zajel paničen napad, je bil naslednji:
Nihče ni nikoli umrl zaradi paničnega napada!
Čeprav ob paničnem napadu človek dobi občutek, da bo umrl, tako grozni so občutki in telesne senzacije, panični napad zagotovo ne bo povzročil smrti. Ta stavek si je avtorica zapisala in ga imela na vidnem mestu, v primeru, da bi med paničnim napadom nanj pozabila. Kasneje je temu stavku dodala še enega, ki ji je vlil dodatne moči pri premagovanju panične motnje, in sicer:
Jaz kontroliram svoj um in ne on mene!
Tudi Lorberjeva je namreč na lastni koži izkusila, kakšno zmešnjavo lahko povzroči paničen um. »V trenutkih paničnega napada sem si predstavljala katastrofalne dogodke in prehitro delala najslabše možne zaključke brez razloga in logike. Pri vsakem napadu panike sem doživela to izkušnjo in ko sem to izkušnjo doživela velikokrat, moj um in telo včasih nista razlikovala resničnega od namišljenega,« se spominja avtorica, pri kateri se je to stanje samo še stopnjevalo, saj ko napadov panike ni imela, pa je doživljala strahove pred boleznijo, odprtimi prostori, gnečo itd.
Od spremembe prehrane do tapkanja
Kako se je torej Lorberjeva lotila zdravljenja panične motnje? Najprej z zapisovanjem in izpraševanjem lastnih misli, dodajanjem »rešilnih stavkov« (Prvim dvem je dodala tudi stavek »Pa kaj potem!«), spremembo prehrane (ja, tudi prehrana zelo vpliva na razpoloženje in določena lahko poveča strah ter tesnobo) in dodajanjem določenih prehranskih dodatkov, različnimi tehnikami umirjanja uma, globokim zavestnim dihanjem, načrtnim vzdrževanjem stikov z drugimi, individualizirano meditacijo (ki jo je napisala sama zase), umetniško terapijo (risanje s tehniko zentangle) in tudi tapkanjem.
»Tehniko EFT sem delno začela uporabljati čisto po naključju. Med napadom panike sem dihala globoko, tapkala le na vrhu glave in v miru pričakala napad. Ko je napad postal močnejši, sem močneje s prsti udarjala po vrhu glave. To seveda ni bilo potrebno,« svoje prve izkušnje s tapkanjem opisuje Lorberjeva, ki se je nato lotila raziskovanja tapkanja in ga kmalu vključila v svojo redno rutino.
»Kasneje, ko napadov panike nisem imela več, se je včasih zgodilo, da sem občutila, da bi me napad znal preplaviti, zato sem tapkala kjerkoli. Velikokrat sem začutila, da bi lahko napad doživela recimo v gostinskem lokalu in v tem primeru sem tapkala na stranišču tega lokala,« piše avtorica vodnika Od strahu do moči.
Svoj izvod knjige in delovnega zvezka, kjer boš izvedela več o zgodbi avtorice ter podrobno spoznala številne praktične nasvete in vaje za hitro opustitev strahu in paničnih napadov, lahko naročiš tukaj.
Helena Primic