BLOG: Še vedno si samska?
Od ločitve je minilo že sedem let, pa sem še vedno samska. Ne zato, ker si ne bi želela novega partnerja. Tudi ne zato, ker ne bi bilo priložnosti. Prav tako ne zato, ker bi se od strahu pred ponovno bolečino tako zelo zaprla.
Ko sem se ločila, sem najprej par let predelovala srčne in dušne rane, potem pa se intenzivno lotila ozaveščanja svojega deleža, ki je sooblikoval usodo mojega umrlega partnerskega odnosa. Če moraš pri tem skrbeti še za dve najstnici, procesi seveda tečejo počasneje. Poleg tega sem v času po ločitvi ugotovila, da sem krvavo potrebovala ta čas, ko sem sama brez partnerja, saj sem v odnos z bivšim možem skočila direktno iz preveč zlitega odnosa z mamo. Popkovnico tako rekoč samo preklopila z mame na partnerja in tako izpustila tisti dragocen čas samote, ko se naučiš bivati sam s sabo.
Otroci so seveda lahko priročna preusmeritev, toda če imaš deljeno skrbništvo kot jaz, si vsakih 14 dni prisiljen se srečati sam s sabo. S tišino od zunaj in od znotraj. Tišino, ki na površje prikliče tudi skrite duhove in stare okostnjake. In tako dobiš priložnost, da se odločiš: se bom z nečim zamotila in jih potisnila nazaj v nezavedno ali jih končno pogumno povabila k mizi? Kot zelo stara duša seveda izbiram drugo opcijo, ki me tako vsakih 14 dni odpelje na zelo zanimiva (in pogosto tudi zelo boleča) notranja potovanja.
V teh nevidnih svetovih prebiva tudi moje hrepenenje po partnerju, s katerim bom lahko (z)gradila takšno partnerstvo, kot si ga želim. Včasih Ga pogrešam bolj, drugič z lahkoto čakam. Kdaj se zgodi tudi, da začnem Vanj dvomiti. »Ah, pa saj takšen moški itak ne obstaja, drugi ljudje imajo prav,« obupavam v takih trenutkih, ko me je morebitne različice prihodnosti, v kateri sem do smrti samska, pošastno strah. Toda potem pridejo dnevi, ko se počutim tako zelo živo, igrivo, ustvarjalno in radostno, da ne pogrešam prav ničesar. Tudi Njega ne.
Zato je tudi moj odziv na naslovno vprašanje vsakič drugačen. V dnevih, ko se počutim celo ter na popolnem mestu tako v svetu kot življenju, se bom zgolj nasmehnila, pritrdila in nadaljevala v svojem ritmu. Toda tiste dni, ko me samota grabi za vrat, me bo to povsem nedolžno vprašanje ostro zaskelelo. Ali res pričakujem preveč? Sem jaz preveč zakomplicirana? Bom res do smrti samska samo zato, ker nočem pristati na partnerski odnos, v katerem se ne počutim uzrto, slišano, cenjeno in globoko dušno ljubljeno? Če se tem dvomom pridružijo še močna hrepenenja po moškem, je notranja zmešnjava zagotovljena. Takrat se pogosto začnem jeziti na višje sile in angele, ki tako slabo skrbijo zame. Pa tudi Njega, ki se tako dolgo obira.
Toda globoko v sebi vem, da je čisto zares popolnoma vse prav vedno na idealnem mestu. Tudi nestrpna in hrepeneča Helena, ki ima dovolj čakanja na pravega. In potem mi mlajša hči med prebiranjem zabavnih besednih igric v smehu prebere tole misel: »Stop looking for a perfect match. Use a lighter!« Če besedno in simbolno prevedem: »Prenehaj iskati Njega, bodi svetilnik čiste Ljubezni.«
Helena Primic