BLOG: Ponosna mama unschoolerk
Kot majhna deklica sem komaj čakala na vstop v šolo, saj vrtca, kjer so me silili jesti in spati ter me čisto zares niso uzrli, nisem marala. Ker sem rada brala in se učila ter bila vsa leta z lahkoto odličnjakinja s samimi peticami, sem osnovno šolo še toliko bolj doživljala zelo pozitivno. Tudi medvrstniško nasilje v nižjih razredih mi ni vzelo veselja do šole.
Odpor do šole sem začutila šele v srednji šoli, ko sem se čisto zares prvič soočila s šolskim učenjem oz. »piflanjem« gore podatkov, ki sem jih v par mesecih itak večino pozabila. Kot zelo zrelo srednješolko so me zanimale povsem druge vsebine, kot tiste, ki sem se jih morala učiti na silo. Moji spomini na gimnazijo so zato polni dni, ko sem po šoli prispela domov ter kar v bundi in s torbo na rami sede na kavču zaspala od utrujenosti. Ko danes gledam za nazaj, sem z odgovorno osrediščenostjo na teste in ocene v resnici izgubila zelo dragocena najstniška leta, ko enostavno nisem imela dovolj časa ali energije, da bi lahko ob šolskih obveznostih počela vse tiste reči, ki sta si jih želela moje najstniško srce in duša. Toda tako to pač je, sem bila prepričana tudi kot mama in svojo prvo hči kot priden starš že v vrtcu pripravljala in motivirala za vstop v šolo.
Pogled od daleč
Pa je prišlo koronsko obdobje in šola od doma. In družinska odločitev, da zaradi neprimernih ukrepov v šolah hčerki šolamo na domu. Štiri leta šolanja izven šole, pa vendar v skladu s šolskim kurikulumom, so mi podarila zelo dragoceno razdaljo, ki mi je omogočila povsem nov pogled na šolanje, izobraževanje in učenje. Kot bi si šele v oddaljenosti od šolskega sistema dovolila podvomiti v njegovo učinkovitost in smiselnost. Ter šele takrat zagledala vse njegove negativne plati oz. vse tisto, kar mora šolar pridno »požreti«, da lahko preživi šolska leta. »Ali izobraževanje in učenje res ne more biti bolj otroku, staršem ter učiteljem prijazno oz. bolj svobodno in naravno?«, sem se spraševala kot nekdanja šolarka, mama, svetovalka za starše in filozofinja.
In se je začelo moje strastno raziskovanje nastanka šolskega sistema (če ga želiš raziskati tudi ti, ti za začetek toplo priporočam knjigo Kena Robinsona V elementu), znanstvenih raziskav o učenju ter različnih oblik izobraževanja. Takrat sem se prvič srečala s pojmom t. i. unschoolinga. Dolgo sem iskala slovenski prevod, pa nikakor nisem našla slovenske besede, ki bi zajela bistvo te angleške besede, zato še kar uporabljam angleški izraz.
Najbolj naravna oblika izobraževanja
Sprva sem bila tudi jaz skeptična do tako ogromne otrokove svobode, ki jo zagovarja unschoolerski način izobraževanja, pri katerem vsebino in tempo učenja povsem prepustimo otrokom. Ko otroka ne izobražujemo z vnaprej pripravljenim programom, temveč z njim »zgolj« živimo in ga izobražujemo takole vmes, medtem ko nas življenje sooča z različnimi izzivi, polnimi vsakodnevnih priložnosti za učenje. Tako kot so se otroci učili znotraj družin in skupnosti več tisoč let in še preden so bile uvedene šole. »A ni to najbolj naravna in idealna oblika učenja za življenje?«, je vse močneje odzvanjalo v meni.
S takim izobraževanjem lahko otroku preneseš ne samo različna znanja in veščine, ki jih bo kot odrasel zares potreboval za samouresničeno življenje, temveč tudi pomembne vrednote, za katere želiš, da jih bo živel ter ponesel v svet. Poleg tega si ti tisti, ki določa, kaj, kdaj in kako je zares pomembno za tvojega otroka, ki ga najbolje poznaš prav ti kot njegov ljubeč starš oz. roditelj. Zakaj bi to za otrokovo osebnost in celotno življenje izjemno pomembno nalogo predal neznancu, pa četudi gre za učenega neznanca?
Ko učilnica postane cel svet
In tako je naša družina zelo motivirano in pogumno stopila na pot unschoolinga. Sedaj, ko hčeri vstopata v drugo oz. tretje leto unschoolinga, lahko povsem gotovo in glasno povem: v svobodi tovrstnega izobraževanja sta polno zacveteli ne le hčerki, temveč tudi naša družina. Po začetnem obdobju utrujenosti, izgubljenosti in zmedenosti je na površje priplavala neizčrpna količina radovednosti, vedoželjnosti, ustvarjalnosti, motiviranosti, optimizma in poguma v vseh nas. Kot bi se vsi družinski člani spremenili v radovedne dvoletnike, ki jih zanima prav vse in želijo svet spoznati z vsemi čuti.
Ko ti nihče ne diktira, kaj, kdaj in kako se moraš učiti, te nenadoma začne zanimati prav vse. Ene reči res bolj kot druge, toda kot bi s tem, ko otroka vzameš iz učilnice, njegova učilnica postala cel svet!
V naši družini zato nenehno potekajo burne debate in strastna raziskovanja različnih tematik ter področij. Hčerki nenehno nekaj ustvarjata in sta polni idej tako glede njunega najstniškega življenja kot prihodnosti. Ena je že pri 17-ih letih zelo samozavestna pisateljica in izjemna ročna ustvarjalka, druga pri kmalu 13-ih obvlada kuhanje, gospodinjstvo in opremo doma kot odrasla ženska (postala bi rada arhitektka) ter se z lahkoto uči uporabe različnih spletnih orodij. Obe imata že zelo jasno izrisano pot, po kateri želita hoditi v življenju. Predvsem pa sta polni življenja, elana, navdihov in norih idej, ki jim sama pogosto ne zmorem slediti. Je res treba čakati na penzijo, da človek končno svobodno (za)živi?
Helena Primic