BLOG: Hvaležna za vse zavrnitve in NE-je

Kot ženska z očetovo rano zavrnitve in mamino transgeneracijsko rano nevrednosti ljubezni sem skoraj 50 let močno trpela ob vsaki zavrnitvi in NE-ju, ki sem ga prejela. Pa naj je to bil fant ali moški, ki sem si ga izbrala, pa me ni ljubil tako močno kot jaz njega, ali zavrnitev prošnje za zaposlitev, projekt ali sodelovanje.

Vsakič, ko sem bila osebno ali poslovno zavrnjena, so se v meni oglasili močni dvomi vase. “Nisem dovolj xy. Očitno sem preveč xy. Takšna, kot sem, mu/ji/jim nisem všeč. Noče/jo, ne mara/jo, ne ljubi/jo me.” Rani zavrnjenosti in nevrednosti ljubezni sta se spojili v eno globoko ter zelo skelečo rano, ki me je vedno znova potisnila v notranjo skrito jamo. Nočem biti del sveta, ki ne vidi moje vrednosti, ki me ne mara, ki me zares ne ljubi!

Čeprav se je vedno znova izkazalo, da vse, kar mi je življenje vzelo oziroma mi ni dalo, v resnici ni bilo najboljše zame, sem se več desetletij trmasto smilila sama sebi in jezila nad višjimi silami, ki me očitno kaznujejo za nekaj, kar sem storila narobe. V takem pogledu na svet sem težko zaupala življenju in še težje bila hvaležna za vse, kar mi je podarilo. Ker sem se počutila oropano za vse, kar sem si želela, pa več kot očitno ni želelo mene. In potem sem našla ti dve misli:

Nisi bila zavrnjena. Bila si zaščitena in preusmerjena na nekaj še boljšega zate!

Ko zares ljubiš samo sebe, ti je vseeno, kdo te ne ljubi.

Zavrnitev je torej v resnici božanska preusmeritev! Vesolje mi torej ničesar ne jemlje, temveč le umika iz moje svete Poti. Dušni vodniki, angeli in druge višje sile me nenehno varujejo ter slavnostno opremljajo vsak moj dan tudi tako, da mi pomagajo izpolniti mojo usodo s tem, da mi ne dajo tega, kar mi ni usojeno in ni v moje najvišje dobro. Jaz pa še vedno kot trmast otrok cepetam in se jezim vsakič, ko ni po moje. Kot da lahko s svojo človeško kratkovidnostjo uzrem vse, kar je, je bilo in bo. Kakšna prevzetnost ega!

Tudi pri tej življenjski lekciji sem si morala priznati, da se za vlogo žrtve pogosto skriva zelo prevzeten ego, ki si navzven domišlja, da ve, kaj je najbolje zame, v resnici pa ga je smrtno strah. Ker se počuti ločen od vsega, sam in osamljen. Zato se mora dokazati. Zato mora imeti. Zato nujno potrebuje potrditev drugega, da je vreden. Ljubezni.

Le ena globoka meditacija, v kateri sem uspela odložiti ego, postati Eno z vsem in čisto ljubeznijo/Virom, je bila dovolj, da sem začutila, dojela in odslej vedela, da sem v resnici odsev Vira, svetlobno bitje, Ljubezen sama, ki trenutno biva v gostem in z egom obteženem človeškem telesu. Da je dovolj, da samo sem.

Šele s tem globokim dušnim zavedanjem sem lahko začela zares živeti. Se končno uspela predati Življenju ter postala dovolj mehka in pretočna, da mi je lahko brez mojega upiranja in trmarjenja prineslo, kar je del moje usode, ter umaknilo in odneslo vse tisto, kar mi ni namenjeno.

Seveda me še vedno in vsakodnevno odnašajo strahovi ega, toda zdaj vem, kako se jih lotiti: vsakič, ko sem zavrnjena in prejmem NE, se višjim silam zahvalim za božansko preusmeritev in zaščito. Hvala vesolje, da mi kažeš, kaj ni zame!

Helena Primic