BLOG: Dati sebe na prvo mesto

Sebe moraš dati na prvo mesto, svetujejo različni terapevti in svetovalci za osebnostno rast. Toda, kaj to zares pomeni? In kako to nujno potrebno dejanje zdrave ljubezni do samega sebe ločiti od sebičnega egoizma? In, ali to zares zmoremo tudi, ko druge neskončno ljubimo?

Moja pot dajanja sebe na prvo mesto je bila v preteklosti zelo ovinkasta in prepredena z nešteto samoslepili. V teoriji sem seveda imela sebe najraje na svetu (Tudi bolj kot hčerki, ker kako naj ju ljubim, če v sebi ne nosim ljubezni oz. je moja skodela ljubezni prazna?), toda v praksi se mi je nenehno zatikalo.

Kot visoko empatična oseba sem namreč vsakič, ko bi iz ljubezni do same sebe morala kateri od ljubljenih oseb bolj odločno postaviti lastno mejo, našla opravičilo za besede ali dejanje drugega, ki me je globoko prizadelo – to prihaja iz te njegove rane. In tako sem košček po košček samo sebe pustila na cedilu. Ker jaz to zmorem. Ker razumem. Ker nisem zamerljiva in maščevalna.

Toda bolečina boli tudi, če te drug rani zaradi in iz lastne ranjenosti.

Kje se začne moja osebna odgovornost?

Rabila sem skoraj 50 let, da sem spoznala, da sem v ljubečih odnosih prevečkrat dala prednost bolečini drugega pred lastno bolečino. Ker čisto zares nisem zamerljiva, jim tega seveda nisem zamerila, sem pa nezavedno zamerila sama sebi. Ker dejansko sem bila jaz tista, ki sem drugim dopustila, da so prekoračili moje osebne meje. Niso bili drugi krivi, da sem jaz druge oz. odnose z drugimi postavila pred samo sebe. Za vse to sem 100% odgovorna jaz in samo jaz.

Bom dala zelo plastičen primer. Ko ti nekdo pomotoma stopi na nogo, ni nihče kriv za tvojo bolečino v nogi. Toda, če ti oseba, s katero si v ljubezenskem odnosu, ponovno stopi na nogo tudi potem, ko si mu (po navadi celo večkrat) povedal, da te to boli, ti pa še kar stojiš na mestu in se razburjaš, ker ti ta oseba še vedno stopa na nogo, druge ni, kot da se pošteno pogledaš v ogledalo in si priznaš:

»Za vse bolečine v nogi sem 100% odgovorna jaz, saj še kar stojim na mestu, kjer zagotovo vem, da me čaka boleče stopanje na mojo nogo.«

Uf, to pa je udarec za ego, ki bi rad za vso bolečino okrivil tiste druge v odnosu, ki so bili žaljivi, lažnivi, hudobni in zlobni. Še posebej po ločitvi je ego zelo glasen in ima cel seznam razlogov, zakaj je drugi kriv za ločitev in razpad družine. Seveda noben človek ni odgovoren za dejanja in čustva drugih ljudi. Toda prav tako drugi niso odgovorni za naša dejanja in občutke.

Naj bodo, kdor in kar so

Če sledimo priljubljeni sodobni filozofiji Let them (Naj bo), si jo lahko interpretiramo na zdrav ali škodljiv način. To, da drugemu dopustimo, da je, kdo in kar je, ne pomeni, da bomo v prijateljskem, partnerskem, službenem… odnosu potrpeli prav vse. Ne! To pomeni le to, da končno in dokončno opustimo vse upe, da lahko druge spreminjamo in spremenimo, ter jim dopustimo, da se pokažejo v svoji pravi luči. Ker za to, kdo in kaj so, so v celoti odgovorni oni sami.

In šele zdaj se začne naša odgovornost: kako bomo na to, kar nam drugi v odnosu pokažejo in dajejo, odreagirali. Bomo zrelo ugotovili, da nas tisti zgoraj omenjeni človek, ki nam kljub opozorilom še vedno hodi po nogi, v resnici ne posluša in ljubi, zato bomo odšli iz odnosa, ali mu bomo »težili«, ga učili in  »razsvetljevali« ter se pritoževali, kakšna grozna oseba je. Če se odločimo za drugo opcijo, v resnici nimamo pravice drugega kriviti, da je, kakršen pač je.

Preraščanje vloge žrtve in odpuščanje sebi

To spoznanje - da smo sami odgovorni za bolečino, ki je nastala zaradi tega, ker smo druge dali pred same sebe - je še posebej skeleče za vse nas, ki smo se zaradi določene kombinacije psihičnih ran znašli v vlogi žrtve. Toda ravno to spoznanje je ključno pri izstopu in preraščanju te zahrbtne vloge žrtve, ki nam lahko ukrade desetletja aktivnega in osebno odgovornega, čudovitega življenja.

Šele, ko si zmoremo to priznati, lahko svoje življenje končno vzamemo v svoje roke in se lotimo odpuščanja. Ne drugim, temveč sebi:

»Odpuščam si za vse trenutke, ko nisem zmogla dati sebe na prvo mesto in sem zaradi ljubezni, strahov, želja… dala druge in odnose z drugimi pred samo sebe. In zaradi tega dopuščala besede, dejanja in reči, ki bi jim lahko in morala reči NE, če bi zares sledila sama sebi. Odpuščam si.«         .

Helena Primic