Ko te obišče Temna Mati
Biti dušno prebujena ženska zahteva prej ko slej tudi srečanje s Temno Mati – sestro dvojčico Nebeške Matere. Če te božanska in svetla Nebeška Mati tolaži, hrani in ljubi na najbolj nežen možen način, je ljubezen Temne Matere rušilna in pogosto zelo boleča. Toda prav tako potrebna ter polna brezpogojne in čiste ljubezni, kar ženske po navadi prepoznamo šele kasneje, ko se poberemo od najhujšega.
Kot pogosto šele leta po ločitvi uzremo pravi pomen partnerskega odnosa, ki je umrl. »Aha, to me je prišel naučit ta odnos. Šele sedaj zares razumem pravo darilo tega odnosa!«, se končno s hvaležnostjo in ljubeznijo v srcu spominjamo bivšega partnerja.
Ko ne (z)moremo spustiti nadzora
Toda pot do te točke zares spravljenega odnosa z bivšim je lahko zelo dolga. Pogosto se močno upiramo najprej ločitvi, nato pa odpuščanju po ločitvi. Se neomajno oklepamo notranjih zgodb, ki smo si jih zgradile. Toda, kot v knjigi Sestrstvo zelo lepo opisuje Rebecca Campbell, je nemogoče nadzirati in zaupati obenem, nadzirati in se hkrati igrati z življenjem, nadzirati in obenem pogumno skočiti v novo življenje.
»Kadar skušamo nadzirati stvari, se upiramo toku življenja. Opiramo se na lastno moč. Trudimo se obvladati stvari, ker se bojimo, kaj bi se zgodilo, če bi zrahljali prijem. Mislimo, da se bo zgodilo nekaj groznega, če bomo spustili stvari iz rok. Kdor pretirano nadzira, se boji spustiti, boji se, da bo ostal brez podpore in sam,« pojasnuje svetovno znana avtorica uspešnic ter večkrat nagrajena duhovna učiteljica in mentorica za ženske.
Ko ženske ne (z)moremo spustiti nadzora in nežno prigovarjanje Nebeške Matere enostavno ni dovolj, nas obišče Temna Mati. Ker nas tudi ona prav tako globoko ljubi in kot prava mati ve, kaj je zares dobro za nas. Včasih nam mora sesuti cel svet, da se končno prebudimo. Ali kot čudovito ubesedi Campbellova v pesmi Temni Mati Kali Ma:
»Hvala, ker si me zibala,
ko je moja duša vpila po rešitvi.
Hvala, ker si trmoglavo sežgala stolp,
ko se nisem odločila oditi.
Hvala, ker si razdejala vse plasti zaščite,
tako da mi ni preostalo drugega, kot da obstojim gola.
Hvala, ker si pošiljala val za valom,
tako da sem zagotovo vedela, da lahko zajezdim, kar mi pride naproti.
Hvala, ker si služila tistim, mi me niso videli,
tako sem se bila prisiljena videti.
Hvala, ker si najela sovražnike,
tako da sem se lahko naučila ljubiti sebe.
Hvala, ker si poslala tiste, ki me ne bi nikoli razumeli,
tako da sem bila prisiljena, da se spoznam in si zaupam.
Hvala, ker si poslala tiste, ki so me spregledali,
tako da sem lahko odkrila, koliko imam povedati.
Hvala, ker si me lovila nepripravljeno,
da sem lahko prepoznala vse načine, na katere se skušam varovati pred življenjem.
Hvala, ker si tako divje ljubila,
naj sem še tako vreščala in brcala.«
Helena Primic