BLOG: Kdo je samohranilka?
Ob zadnji novici spremembe zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih se je ponovno potrdilo, kako različno mame samohranilke in enostarševske družine dojema družba, država in pravo. Tudi ob izidu portala Besedula.si sem prejela “namig” očeta samohranilca, naj dobro preverim točno definicijo samohranilke. Kot mama samohranilka in filozofinja zato čutim dolžnost, da se poglobljeno lotim tudi te zelo pomembne teme.
V starih časih, ko še ni bilo DNK-testov očetovstva in se je veliko neodgovornih očetov lahko izmuznilo zgolj s tem, da niso priznali otroka (poleg zanikanja romantične ali celo izvenzakonske zveze), je bila samohranilka tista mama, ki je v celoti sama skrbela za otroka oz. otroke. Pri tem ne smemo pozabiti, da so tako rekoč povsem same skrbele za otroke tako mame otrok, katerih očetje so umrli, in mame otrok, katerih očetje so se tako ali drugače izognili očetovstvu, kot tudi številne mame z uradno priznanim očetom, ki so sicer uspele izbojevati nekaj minimalne preživnine, toda so bile dejansko edini skrbnik. Če za otroka plačaš recimo 50 evrov na mesec in ga vidiš samo enkrat na leto, to niti približno ne more veljati kot starševska odgovornost. Ne čustveno, ne moralno in ne pravno.
Pa vendar so že v tistih časih očetje, ki so priznali otroka in plačevali najnižjo možno preživnino, za stike pa sploh niso skrbeli (saj jim več kot očitno za otroke od bivše ni bilo mar), lahko pri letni odmeri dohodnine uveljavljali polovico olajšave za vzdrževane družinske člane. Kot velja še danes: če se starša ne moreta sporazumeti, se olajšava avtomatsko razdeli na pol. Itak, da takšni “očetje samo na papirju” niso bili in še vedno niso zainteresirani za možnost dogovora. In ravno ti isti očetje so po navadi najbolj glasni, ko gre za preživnino in očitke, da jo mama potroši zase, ne pa za otroke. To bi naj bil pravi razlog, zakaj nočejo plačevati večje oz. poštene preživnine. O stikih z otroki in skrbi za globok čustven odnos z njimi se večina noče niti pogovarjati. Ker s to "nemogočo” mamo se itak nič ni možno dogovoriti. In tako imamo še danes množico poškodovanih otrok z globoko očetovo rano, ki na papirju imajo očeta, v resničnem življenju pa ga dejansko ni.
Pa da ne bo kdo mislil, da se avtomatsko postavljam na stran žensk oziroma mam samohranilk. Zavedam se, da obstajajo tudi ženske oz. mame, ki ovirajo stike otroka z očetom, ki so “žleht” tudi po ločitvi, ki je več kot očitno in na veliko škodo otrok ne morejo preboleti. Pa vendar moja opažanja kažejo, da je med ločenci več žensk, ki so pripravljene sodelovati v dobro otrok, kot odgovornih očetov. Verjetno zaradi čustvene zrelosti, vzgoje in človeške zgodovine, ki je moške v času industrializacije povsem izrinila iz družin in skrbi za otroke.
Toda, da ne pobegnem predaleč - kdo je torej samohranilka oz. samohranilec? Če smo zares natančni, po ločitvi dobimo dve enostarševski družini: eno družino z mamo samohranilko in otroci ter drugo družino z očetom samohranilcem in istimi otroci. Tudi, če se namreč dogovorita za deljeno skrbništvo (kot je v večini primerov najbolje za otroka!), je vsak za otroka v času, ko je pri njem, 100% odgovoren sam. Ima samo svoje prihodke in samo z njimi mora v času, ko je otrok pri njem, poskrbeti za vse otrokove potrebe. Četudi je to le pol meseca na vsakega starša (žal je takšnih idealnih primerov zelo malo, so v resničnem svetu ločeni očetje večinoma še vedno samo “vikend očetje”), je v čisto vsakem trenutku le en starš, ki sam skrbi za otroka. Poleg tega se skrb za otroka nadaljuje tudi, ko je otrok pri drugem staršu, saj otrok ni nek paket, ki bi ga prestavljal z enega naslova na drugi. Kadarkoli pride do kakršnekoli nepredvidljive situacije, je v hipu potrebna skrb obeh staršev, ne glede na to, pri katerem od staršev je v tistem trenutku otrok.
Zato ženski (ali moškemu), ki povsem sama skrbi za otroka, govoriti, da v resnici ni samohranilka (oz. samohranilec) - gre za žalitev, ki vsakega starša samohranilca, ki se je nenadoma znašel povsem sam za vse, tudi za tiste izzive, ki jim ni kos, zagotovo globoko prizadene kot velikanska krivica. Žal nimajo vse samohranilke te sreče, da bi jim bivši partner in oče njunih otrok prišel pokosit travo ter pomagal pri težjih fizičnih opravilih, kot to na primer počne moj bivši partner. Malo je namreč bivših partnerjev in partneric, ki bi se zares zavedali, da tega ne počnejo za bivšega partnerja, temveč za mamo/očeta svojih otrok in s tem v resnici za otroke.
Helena Primic