Kako ljubeče zaključiti šolsko leto?
Kakorkoli obrnemo, sodobna šola že zdavnaj ni več takšna kot takrat, ko smo jo obiskovali mi, starši. Veliko bolj obsežen in zahteven šolski kurikulum, več domačih nalog in učenja doma, daljši urniki, več obšolskih dejavnosti, večji pritiski z ocenami in točkami… Ni čudno, da so otroci ob koncu šolskega leta povsem izčrpani.
Ta »otrokova služba«, kot so šolo poimenovali v časih Jugoslavije, je postala zares zahtevna služba, ki otrokom vse bolj krade tako njihovo naravno svobodo kot zdravo otroštvo. Zato si otrok ob koncu šolskega leta v vsakem primeru zasluži ljubeč zaključek, ne glede na to, kakšne ima zaključne ocene oz. kako (zelo) uspešen je bil. Kako lahko torej svojega otroka ob koncu šolskega leta zares ljubeče podpreš in mu pokažeš hvaležnost za ves njegov vloženi trud?
Ti si več kot ocene!
Ne glede na to, kakšen je tvoj odnos do ocen, se bo otrok v vsakem primeru primerjal s sošolci. Pa tudi lastnimi cilji in željami. Morda ve, da zagotovo bolje obvlada angleščino od sošolke, ki ima v spričevalu višjo zaključno oceno, ali je žalosten, ker ve, da je zaradi neujemanja z učiteljem ali preprosto slabim dnevom dobil krivično trojko, četudi bi si zaslužil štirico.
Otrok, ki hodi v šolo, se bo torej neizbežno tudi sam (o)vrednotil glede na ocene. Zato je zelo pomembno, da ob zaključku šolskega leta (pa tudi med letom) otroka spomniš na to, da je on več kot ocene. Da ocene niti približno ne določajo ne njegove pameti oz. inteligence, ne uspešnosti in tudi ne prihodnosti. Še najmanj pa vrednosti. Zato mu lahko poveš recimo nekaj takega:
»Si zadovoljen z zaključnimi ocenami, ki si jih prejel? Če si, sem vesela zate, da ti je uspelo tudi v šoli pokazati nekatere svoje talente. Če nisi, pa prosim nikar ne skrbi, saj veš, da so to samo ocene in le majhen košček tvojega življenja. Ti in jaz veva, kakšna bogastva nosiš v sebi in v življenju boš imel še veliko priložnosti, da jih pokažeš in razvijaš. Zelo sem ponosna nate!«
Si mu že rekla hvala?
Če smo zares povsem iskreni, večina otrok - če bi imela to možnost - ne želi hoditi v šolo. Vendar se trudijo najprej dolgih devet let, nato pa še vsaj tri ali štiri, potem pa še na fakulteti samo zato, ker smo jih odrasli prepričali, da je to v njihovo dobro in ker drugače sploh ni možno. Pa vendar se odrasli otrokom nikoli ne zahvalimo za njihovo sodelovanje in velikanske žrtve, ki jih počnejo zato, da ugodijo nam odraslim. Pa ni važno, če jih v šole silimo zaradi njih in njihove boljše prihodnosti.
Zato se spodobi, da se vsaj ob zaključku šolskega leta svojemu otroku zahvališ za ves trud, energijo, čas in konec koncev večino svojega življenja, ki ga je vložil v šolo. Še posebej, če spada med »pridne otroke«, ki večino skrbi glede šole obdržijo zase, saj ne želijo dodatno obremenjevati staršev. Takšni so zahvale še toliko bolj hvaležni in potrebni, saj se med letom pogosto počutijo nekako nevidni in necenjeni v svojem izjemnem trudu za šolske uspehe.
Praznujta njegov uspeh IN »neuspeh«
V resnici je treba praznovati zaključek šolskega leta v vsakem primeru: ne glede na ocene in šolsko uspešnost. Torej tudi v primeru, da otrok razreda ni uspešno zaključil in ga bo moral ponavljati. Praznujemo namreč zaključek nekega obdobja ne glede na rezultate, ki v življenju pač niso vedno taki, kot smo načrtovali in želeli. Le tako namreč otroku sporočamo pravo resnico: da ocene niso absolutno merilo njegovega vloženega truda in uspešnosti.
Po zaključku šole zato otroka odpelji na sladoled, v kino ali na izlet, da se skupaj poveselita zaključka še enega šolskega leta in obdobja v njegovem otroštvu. Morda je imel zares težko šolsko leto, ko se je moral učiti pozno v noč, vložiti celega sebe v projekt pri njegovem najljubšem predmetu ter se v odnosih z učitelji in sošolci soočiti z zares težkimi čustvenimi izzivi. Vse to so tisti nevidni uspehi, ki si prav tako zaslužijo pohvalo in praznovanje!
Med počitnicami ga pusti pri miru
Glede na zahtevnost sodobne šole je edino prav, da otroku med poletnimi počitnicami (do)pustiš, da »bluzi«. Nikar ne poslušaj nasvetov tistih, ki priporočajo, naj se otrok tudi med počitnicami uči in pripravlja na naslednje šolsko leto. Naj ima vsaj ta dva meseca svobodno, sproščeno in nevodeno otroštvo, ko lahko končno sledi svojemu ritmu, zanimanjem in strastem.
Šele v takšni popolni svobodi se bo namreč kdaj tudi dolgočasil (pa četudi bo to med drsanjem po telefonu) in tako prišel do tistih dragocenih trenutkov hipne izgubljenosti, ki so potrebni, da se lahko globlje povežemo sami s sabo in ponovno najdemo. Če boš takrat ob njem, pa nikar ne omahuj ter se skupaj z njim predaj lahkotni in igrivi poletni energiji, ki vaju bo povezala na poseben način.
Helena Primic