Kaj je dušna higiena?

Vojne na različnih delih sveta, vse več razkritij glede lažne koronske epidemije, počasno objavljanje dokumentov Epstein … za osebo z razvito empatijo je to vsekakor preveč grozot in pošastnosti naenkrat. Zato nikar ne misli, da je s tabo kaj narobe, če izgubljaš vero v svet in te občasno zagrabi totalen obup. In strah. Kako vzgajati otroka v takem groznem svetu in to celo sama?

V času, v katerem smo se znašli, je zato še toliko bolj pomembno, da redno skrbiš za dušno higieno – nežno skrb za dušo, da bo prejela ravno prav svetlobe in teme, brez strahu, da bi se v temini izgubila.

Kako torej skrbeti za svojo dušo v teh težkih časih oziroma katere so tiste pasti, v katere se lahko ujameš in se jim je zato dobro izogniti?

 

Past 1: Tiščanje glave v pesek

Ni važno, ali gre za zanikanje resnosti svetovne situacije ali duhovni izgovor, da največ naredimo za svet tako, da dobro poskrbimo zase in se čim manj menimo za svetovni kaos, ti tiščanje glave v pesek zagotovo ne bo prineslo dušnega miru, po katerem hrepeniš. V obeh primerih namreč od groze v svetu bežiš.

Prav je torej, da si radovedna in se primerno izobraziš glede stanja v svetu. In to nikakor samo preko medijev in uradnih institucij. Ja, vsake toliko je vendarle dobro prisluhniti tudi t. i. teoretikom zarote, da ti zaupajo svoja najnovejša odkritja glede zlobnega dela sveta. Žal je tako, da so večina teorij zarote pravzaprav dobro skrite in prikrite resnice, ki jih zlobneži (t. i. elita, iluminati, Epsteinovi sodelavci…) seveda ne želijo razkriti.

Zato dobro prisluhni svojemu notranjemu glasu in tihim opozorilom, četudi so morda slišati nelogična in neresnična. Saj veš, intuicija se nikoli ne moti.  

Past 2: Obsedeno raziskovanje teorij zarot

Če je tiščanje glave v pesek ena skrajnost, se izogibaj tudi druge – obsedenega raziskovanja vseh možnih teorij zarote. Pretirano ukvarjanje z odkrivanjem in širjenjem družbenih laži te lahko namreč kaj hitro odnese v zanemarjanje lastnega družinskega življenja in vse večji dušni obup. Za čutečo osebo je namreč prevelika količina težkih zgodb enostavno preveč. Tudi, če si optimistka po naravi.

Zato raziskuj in bodi glasna glede svojih odkritij, toda še bolj pa raziskuj in bodi glasna, ko gre za tvoje življenje! Vsak dan imaš novo priložnost, da te vodi ljubezen in ne ego. Da ne obrneš glave stran, ko zaznaš krivico v svojem domačem ali službenem okolju. Da se pogumno zavzameš za tiste, ki se ne zmorejo braniti sami. Da polno (za)živiš to, kar tako zelo pogrešaš v svetu.

Past 3: Itak se nič ne da spremeniti

Če pravijo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, to vsekakor velja za zgoraj naveden ciničen stavek, ki izraža popolno izgubo vere v spremembe na bolje. Ravno zato, ker večina ljudi meni, da se itak nič ne da spremeniti, se nič ne spremeni! Vsaka sprememba se namreč začne v glavi - v mislih in v veri v spremembo.

Če je tudi tebe družina in družba uspela prepričati, »da tako pač je«, izženi to obupano misel iz svoje glave. In srca. Vsaka pot se namreč začne s prvim korakom, ki ga moramo pogosto storiti v popolni nevednosti, kaj nas čaka na poti in kam nas bo zares pripeljala. Pomembno je, da stopimo naprej in pot se nam bo sproti risala, nas opogumlja mistik Rumi.

 

Past 4: Smrtno me je strah sveta

Strah je najnižja vibracija, ki nas povsem paralizira. In ravno zaradi strahu so možne vse te grozote, ki smo jim priča. Zato je ključno, da strah prepoznamo, mu prisluhnemo in se v njem nikakor ne zadržujemo predolgo. Ker strah je čisto vsakega človeka, pa če to prizna ali ne. Gre namreč za temeljno čustvo, ki nam pomaga prepoznati nevarnosti in se proti njim tudi boriti. Toda, če je strah prevelik, naš živčni sistem zamrzne, kar je navzven videti kot otopelost ali/in tudi kronična anksioznost ali celo depresija.

Zato zavestno poskrbi, da boš dovolj časa v naravi in v družbi ljudi, ob katerih se tvoj živčni sistem počuti varnega. Povsod tam, kjer se cela zmehčaš in je življenje spet čudovito. Tudi prijaznost, dobrodelnost in hvaležnost zelo pomagata pri dvigovanju osebne vibracije.      

Helena Primic

Next
Next

BLOG: Kdo je samohranilka?