BLOG: Prava ženska lepota

Že kot majhna deklica sem občudovala ženske z dolgimi, rahlo valovitimi in urejenimi lasmi. Dolgi lasje so pomemben simbol ženske lepote, sem kot najstnica prebrala v hrvaški reviji za ženske Mila. Zato v srednji šoli nisem niti pomislila, da bi si ostrigla svoje čudovite dolge lase. Pogum sem zbrala šele kot študentka, ko sem bila nekaj let kratkolaska (tudi pobrita na šest milimetrov) in ugotovila, da ne drži moj srednješolski predsodek, da imajo kratke lase lahko samo popolne lepotice. Toda lasje so hitro zrasli in kmalu ponovno postali pomemben adut moje ženske lepote.

Po ločitvi pri 42-ih sem več mesecev čutila vse močnejšo željo, da si odrežem svoje dolge lase. In z njimi tudi neprijetne spomine, energijske sledi in preteklost, od katere sem se želela ločiti, je pisalo v številnih člankih, ki so omenjali obredno striženje žensk po smrti partnerja, ločitvi ali veliki življenjski spremembi. Ločitev, intenzivni čustveni in dušni procesi, dopolnjeno 42. leto (ko bi se naj dokončno razkrilo dušno poslanstvo) so rodili tudi odločitev, da si ne želim več barvati las. Po 28 letih kemije na glavi sem imela dovolj umetnih barv in mrtvih las (ja, barvani lasje so v resnici mrtvi).

»Najbolje bo, da se kar pobrijem na nulo!«, se je nekega dne v meni rodila zelo jasna misel, ki me je v trenutku navdušila in celo prevzela. Naročila sem se v ekološkem frizerskem salonu Inanna v Mariboru, kjer uporabljajo zares naravno in ekološko kano, s katero delajo tudi poslikave po telesu. »Želim si, da me pobrijete  in mi potem celo glavo poslikate s kano,« sem svojo idejo razložila energijsko zelo senzibilni lastnici salona Klavdiji. Takoj, ko sem dobila termin, sem vse bolj nestrpno čakala na to moje slovo od dolgih las, tako zelo, da sem si par dni prej lase skorajda ostrigla kar sama doma.

Brezpogojna ljubezen, kot jo čutiš do dojenčka

In je končno prišel ta dan. Preden je Klavdija prvič potegnila z brivnikom po moji glavi, je za vsak slučaj preverila, da sem čisto zares in 100% prepričana, da to hočem. »Ja!« sem odgovorila s tako odločnostjo, da ni bilo nobenega dvoma, zakaj sem tam. Ko so moji dolgi lasje padali na tla in se je v ogledalu prikazovala moja vse bolj pobrita glava, sem čutila, kot da mi z ramen padajo tone. Sledila je večurna poslikava glave s tako lepimi vzorci, da sem se na frizerskem stolu počutila vse bolj kot boginja. Danes vem, da to ni bil običajen obisk pri frizerju, temveč sveti ženski obred, kot so to ženske počele tisoče let nazaj. Iz salona sem tako rekoč poletela in do avtomobila hodila kot kraljica iz nekega drugega časa.

Ko sem prišla domov, me je najprej pričakal jok najmlajše, takrat petletne hčere, ki ji je bila moja sprememba vendarle preveč. »Kje je moja mami?« je jokala prvi dve uri, čez par dni, ko so mi začeli poganjati lasje, pa se je hecala, da je moja glava kot kivi. Glavna sprememba pa se v resnici ni dogajala navzven, temveč globoko v meni. Ko sem se z glavo kot dojenček opazovala v ogledalu, je na dan prišlo tudi skrito vprašanje: »Sem še vedno lepa ženska? Tudi brez lepih, dolgih las?« Toda bolj, ko sem opazovala svojo golo glavo, bolj je v meni rasla tista brezpogojna ljubezen, ki jo čutiš do dojenčka, pa ni važno, kakšen je videti. Ko ne primerjaš, sodiš in iščeš t. i. telesnih napak, temveč samo ljubiš.

Očitno sem morala izgubiti vse svoje lepe lase, da sem se začela učiti prave ljubezni do same sebe. Da sem končno zagledala svojo notranjo lepoto, ki jo izžareva moje fizično telo točno takšno, kot mi ga je podarila narava.

Vidno ranljiva in prvinsko lepa

Danes, pri kmalu 50-ih imam spet dolge lase, v katerih se že svetlikajo tudi prvi sivi lasje, ki jih moja starejša 17-letna hči tako zelo občuduje, da pravi, da komaj čaka, da bo tudi ona sivolasa. In čeprav sem zelo ponosna na svoje še vedno zelo zdrave in lepe lase, si moram iskreno priznati, da se nikoli v življenju nisem počutila tako vidno ranljivo in prvinsko lepo kot takrat, ko sem bila povsem brez las.

Toda čutim, da je ta občutek vendarle ostal v meni za vedno. Da se v resnici šele od tistega trenutka naprej učim zdravega sprejemanja lastnega telesa in prave ljubezni do same sebe. Z mojo globoko rano, povezano s telesno lepoto (ki izvira iz enega od prejšnjih življenj, v katerem sem bila pohabljena in sovražila svoje grdo telo, ter partnerstva v tem življenju, v katerem sem dobila sulico direktno v to rano) me seveda čaka še veliko dela. Toda od moje pobrite glave naprej sem to rano končno zares nagovorila in jo tudi začela celiti.

To seveda ne pomeni, da s tem blogom sedaj nagovarjam ženske, naj se pobrijejo, saj ima čisto vsaka ženska svojo sveto Pot. Toda zame je bila odločitev po ločitvi, da se poslovim od čisto vseh las, zelo transformirajoča in izjemno zdravilna. Odprla mi je namreč oči za tisto pravo žensko lepoto - takšno, kot sije iz brezzobih in avtentično srečnih stark na naslovni fotografiji, ki sta postali moj novi simbol za pravo žensko lepoto.

Helena Primic